Kako dolgo še

Gospod Franc Kersnik, Brdo pri Lukovici, v svojem zadnjem razmišljanju, objavljenem v Gorenjskem glasu junija 2007, kar osemkrat sprašujete »Kako dolgo še?«

Sprašujete mrtve in žive osebe, stranke in društva, napadate partizane in hvalite Turke, domobrance, omenjate pa tudi tigrovce, Nemce, slovenske poslance ter celo evroposlanca: »Kako dolgo še?«

Stanislava Završnik je v knjižici pod štev. 6708576 iz leta 1997 tudi vam lepo odgovorila: »Dokler živimo!«

Škoda, ker knjižice niste brali, sicer bi vedeli tudi to, da v njej piše, da naši spomini ne morejo umreti, dokler živimo.

Spomladi leta 2004 sem bil pri vas v Kersnikovem gradu na Brdu na obisku. Ne sam, toda tudi jaz bi vam lahko odgovoril na vprašanje: »Kako dolgo še?« - Vse dotlej, dokler bodo živeli ljudje, ki vedo za požig Zlatega polja nad vašim gradom 2. avgusta 1942.

Takrat so »nadljudje« v zelenih uniformah ob požiganju tudi pobijali Zlatopoljčane, jih lovili za taborišča, da je le redkim uspelo zbežati in se skriti v bližnje gozdove.

Po letu 1945 se je o Zlatem polju toliko govorilo, da ste lahko, gospod Kersnik, tudi vi slišali za mladoletno Mici, kako je bežala pred Nemci z bratcem v naročju, dokler je niso ranili v vrat, bratca ustrelili, njo seveda nato ujeli, deportirali v »Reich«, trupelce bratca pa pred njeno aretacijo odvzeli.

Za odgovor na vaš obširni vzvišeno ponižujoči članek sem se odločil, ko sem prebral v »Slovenskih novicah« oporoko globoko spoštovanega, nedavno umrlega upokojenega ljubljanskega nadškofa, gospoda dr. Alojzija Šuštarja, v kateri nam vsem Slovencem predstavlja čudovit stavek, ki pravi: »Sam nimam nikomur ničesar odpuščati, ker ne vem, da bi mi kdo storil kaj hudega in do nikogar ne čutim nobene zagrenjenosti.« Nadaljuje: »Naj se nas vseh usmili Bog in nas ohrani v svoji ljubezni.«

Gospod Kersnik, vprašujem vas, ali bi pridruženi gornjim mislim lahko pisali skrajno cinične misli in spraševali javno po časopisu: »Kako dolgo še?«

Franci Uršič