Zaznamujejo ga dolge linije

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Medvode / nedelja, 15. julij 2007 / 06:00

Prvonagrajeni spominek Medvod je skulptura Sotočje, delo Mirka Mihovca s Svetja.

Medvode – Strokovno komisijo je izmed vseh spominkov, ki so prispeli na javni natečaj, daleč najbolj navdušila skulptura Sotočje. Izdelal ga je Mirko Mihovec, lahko bi rekli, da je staroselec s Svetja. Po izobrazbi ni kipar ali slikar. Je tik pred upokojitvijo in se že veseli, da bo v prihodnosti imel še več časa za svoje hobije, ki so slikarstvo, kiparstvo, oblikovanje in zbiranje starin. S tem si prosti čas zapolnjuje že skoraj vse življenje. To opazi vsakdo, ki k njemu pride na obisk. Pokazal je veliko svojih del, ki so res mojstrska. Za nekatere je dobil nagrade na slikarskih in kiparskih ex-temporih, na katerih je že večkrat sodeloval, medtem ko se je na kakšen natečaj tokrat odzval prvič.

Kako to, da ste se odločili za sodelovanje na natečaju za spominek občine Medvode?

»Ta natečaj je bil zame izziv. Če se že s tem ukvarjam, zakaj pa ne bi sodeloval. Razmišljal sem, kaj narediti, in menim, da je prav sotočje za začetek najbolj primerno.«

Je ideja v vas zorela dlje časa ali je prišla čez noč?

»Nikoli nisem razmišljal, da bi kdaj iz lesa naredil skulpturo Sotočje. Ideja je prišla predvsem zaradi natečaja. Delam pa druge kipe v podobnem stilu. Zaznamujejo me čiste oblike, dolge, gladke linije, brez balasta, brez podrobnosti. Pravzaprav pa sem enkrat že naredil stol, ki ima naslov Sotočje, in sem ga podaril knjižnici v Medvodah. Je iz hrasta, brez kovinskih delov.«

Nagrajeno delo je precej umetniško. Kako ste ga naredili?

»Vzel sem kos lesa. Lahko je malo krajši ali daljši, to že pogojuje, kako velik bo izdelek. Najprej les začnem obdelovati na grobo, nato na fino. Začne se z motorno žago, konča z brusnim papirjem. Naredil sem le tega, ki sem ga oddal na natečaj. Ne moreš namreč izdelati študije, prototipa. Delaš in odvzemaš toliko časa, da prideš do oblike, ki se ti zdi ustrezna. Izdelek je bolj ali manj takšen, kakršnega sem si na začetku zamislil in zanj v nekaj potezah narisal skico. Končan je bil v dveh dneh, skupaj sem zanj potreboval okrog deset ur.«

Je precej velik. Verjetno se da narediti tudi manjše?

»Seveda se da, čeprav meni ustreza najbolj prav tale velikost, okrog 40 centimetrov, za večjega pa moraš imeti seveda večji material.«

Menite, da se bo ta spominek prijel, zaživel?

»V nekem smislu je zaživel že sedaj. Poglejte, tu pred nama je oblika navideznega zlitja dveh rek, ki je do sedaj nismo poznali. Igrivejša zelena Sora narahlo odrine mogočnejšo Savo, vendar jo ta objame in sprejme v še mogočnejši tok. Ta skulptura se lahko naredi tudi v kamnu, lahko bi stala za zgradbo Občine Medvode, kjer bi po mojem razmišljanju morala biti Forma Viva. Plinsko postajo bi bilo treba prestaviti drugam, da bi se tukaj uredil park, ki bi nam ga marsikdo zavidal. Če pa bo spominek res predstavljal Medvode, bodo morali povedati tudi drugi. Kakšne velike serije se ne bo dalo delati, lahko se pa odlije v bronu ali v kakem drugem materialu. Narediti se da marsikaj, lahko se tudi nekoliko pomanjša, tudi cenovno bi bilo to bolj primerno. V lesu več enakih ne moreš narediti. Vsak bi bil malce drugačen, morda še celo lepši. Kako bo s tem spominkom naprej, je stvar dogovora.«

Koliko jih sploh lahko naredite?

»To je težko vprašanje. Pet, šest, več nikakor ne, ker bi se potem ponavljal. To ni serijska proizvodnja. Kot spominek za širše turistične namene to zagotovo ni. Narediti bi ga bilo mogoče v nekaj primerkih.«

Ste presenečeni nad izborom?

»Na natečaj sem se prijavil, ker ustvarjam iz lastnega veselja in ne zaradi razpisanih nagrad ali velikih zaslužkov. Menil sem, da je izdelek dober, predvideval pa sem tudi, da zato, ker to ni turistični spominek, pripravljen za serijsko proizvodnjo, ne bo prišel v ožji izbor. Z delom sem kar zadovoljen. Svoje izdelke namreč obdelujem tako dolgo, da se mi pokaže oblika, ki mi je všeč.«