Sto eno leto Tince Ogris

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Prosti čas / sreda, 17. oktober 2012 / 06:00

Najstarejša Podljubeljčanka je desetega oktobra praznovala rojstni dan. Tinca Ogris se je razveselila vseh, ki so ji tega dne z najlepšimi željami segli do srca.

Vse najboljše in Mi se imamo radi so Tinci Ogris zapeli učenci in učiteljice Podružnične šole Pod­ljubelj, predstavniki Krajevne organizacije Rdečega križa Podljubelj s predsednico Marijo Janc in sosedje ob spremljavi harmonike, na katero je zaigral Jože Švab. Tinci Ogris sta čestitala tudi župan Borut Sajovic in predsednik Krajevne skupnosti Podljubelj Dragan Njegovan.

Čila slavljenka se je razveselila prav vsakega obiskovalca posebej, za darilo pa dobila tudi sto polen, okrašenih s papirnatimi metuljčki, in enega palčka. »Izdelke so ustvarili učenci v jutranjem varstvu pod mentorstvom naše gospodinje Majde Meglič. Polena so podarili Matizovčevi,« je povedala vodja šole Maja Ahačič.

Zofka Govekar je soseda slavljenke. »Gospo Tinco vsak dan obiščem, da poklepetava,« je povedala in dodala: »Spomin ima še neverjeten, telefonske številke pozna na pamet.« Tinca Ogris pove, da ji je danes lepo, v mladih letih pa ji ni bilo postlano z rožicami. Rodila se je v Borovljah. Ob plebiscitu leta 1920 se je družina preselila najprej na Štajersko, kjer so se stiskali v majhni sobi, potem pa v Podljubelj, od koder je bila doma njena mama. Šolala bi se že rada, a v veliki družini ni bilo denarja za hrano, kaj šele za knjige. Kot petnajstletna dekla je oprav­ljala sezonska dela, pri sedemnajstih pa odšla k sestri v Beograd, kjer je gospodinjila in pazila na otroka. Od tam se je leta 1938 preselila v Sarajevo, kjer je gospodinjila in bila varuška pri judov­ski družini. »V tistih letih mi je bilo najlepše,« se spominja. A prišla je vojna vihra in njene besede »hudo je bilo« so kar premile. Po vojni se je Tinca vrnila domov k bolni materi in ostala v Podljubelju. Petnajst let je v BPT Tržič delala težaška dela.

Tinca Ogris še vedno vsak dan »pošpancira« okrog hiše, zakuri v peči, postelje posteljo. Na pomoč ji, ko je treba, priskočijo nečaki, še največkrat Oliver in Emil, ki sta najbližje. Na 101. rojstni dan je povedala, da se sicer počuti malce slabše kot lani in se v isti sapi zahvaljevala vsem, ki so ji pripravili tako lepo rojstnodnevno slavje.