Verjamejo še »na besedo«

Sergeja Demšar iz Kranja ima po enajstih letih življenja in dela v avstralskem Gold Coastu slovensko in avstralsko državljanstvo. Kot avstralska državljanka mora na volitve, ker je tam udeležba na volitvah obvezna. V Sloveniji ji ni bilo dano, da bi postala notranja dizajnerka, tisoče kilometrov stran je uspela in uresničila mladostne sanje.

Sergeja Demšar je bila rada blizu doma, svojih domačih. Življenje v Sloveniji je bilo luštno, se spominja mladostnih let. Zalomilo se ji je, ko se ni mogla vpisati v ljubljansko srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. Sprejemni izpit je sicer naredila z odliko, nekaj točk pa ji je zmanjkalo za vpis zaradi »povprečnega« splošnega uspeha. Saj ne, da neuspehov ne bi znala in zmogla prenesti, ampak danes, ko lahko z distanco in izkušnjami gleda nazaj, je prepričana, da je slovenska šola še vedno premalo fleksibilna. Tako so Sergejini načrti o tem, da bo notranja dizajnerka, za kar nekaj let splavali po vodi. Vpisala se je v Sred­njo ekonomsko in upravno administrativno šolo v Kranju, nato je delala v BTC v Ljubljani, v trgovini z modnimi oblačili. Pred odhodom v Avstralijo pa sta imela z nekdanjim partnerjem uspešno podjetje. Vse je šlo v redu, dokler so tudi večji kupci redno plačevali in so zaposleni zato lahko prejemali redne mesečne plače, državo pa so zanimali le davki. Tako sta podjetje prodala.

»V Sloveniji nisem več videla svetle prihodnosti, ko sem razmišljala o tem, kako naprej. Če bom že kam šla, grem vsaj na toplo, kjer ni mrzlih zim. Vse bolj sem se poigravala z mislijo na selitev v Avstralijo,« je povedala pred dnevi, ko je bila na dopustu pri starših v Kranju. V Avstralijo je prvič odpotovala pred enajstimi leti, ko je bila stara sedemindvajset let. »Poskusila sem iti na boljše. Izbrala sem Gold Coast, v državi Queensland in tam še vedno živim,« je dejala. Čeprav se sliši ime »zlata obala« zveneče, obetajoče, Sergeja poudari, da ni bilo kar tako enostavno oditi na drugi konec sveta. Moraš biti pogumen, iznajdljiv, prilagodljiv in pozitiven, tudi sama je enkrat za pol leta »pobegnila« domov zaradi domotožja.

Črna lista javno dostopna

»Ob prvem prihodu v Avstralijo sem imela dvomesečno turistično vizo. V tistem času sem naredila t. i. »market research«, v katerem sem opisala, s čim bi se v Avstraliji lahko ukvarjala, kaj bi delala. Za začetek je bila to trgovina z oblačili. V Sloveniji sem potem prek agenta začela urejati dokumente za vlogo in odobritev štiriletne poslov­ne delovne vize. Vsakomur, ki morda razmišlja o selitvi in delu v Avstraliji, priporočam, naj vzame agenta z licenco; čeprav ga je treba plačati, agent točno ve, kaj vse je treba imeti, ker je teh papirjev in preverjanj zares veliko. Na delovno vizo sem čakala približno leto in pol, kar je bilo hitreje, kot če bi jo urejala sama, brez agenta,« je razložila. Sergeja je, preden je lahko sedla na letalo za Avstralijo, odštela pri­bližno sedem tisoč evrov. »Če nimaš urejenih dokumentov, te zavrnejo, še preden stopiš na avstralska tla,« je pojasnila.

»Avstralija je, kot bi prišel v drug svet. Sprejme te z odprtimi rokami, za nikogar nisi tujec, ker je dežela multikulturna. Nikogar sicer ne poznaš na začetku, sam si in znajti se moraš. Potrebuješ vsaj dve leti, da se ustališ in zaživiš življenje tam dol. Na vse to sem poskušala gledati pozitivno in tako mi je uspelo. Ljudje so sproščeni, ne vtikajo se v drugega, zavidanja in nevoščljivosti ni. Mladi se od doma odselijo, ko so stari 18, 20 let in brez kakšnih posebnih težav dobijo bančne kredite in si ustvarijo dom. Stopnja zaupanja v sistem je v Avstraliji še vedno na visoki ravni, precej se verjame »na besedo«, podjetja ne potrebujejo žiga, zadostuje podpis, vse temelji na zaupanju. Finančna nedisciplina se kaznuje in podjetje lahko pride na »črno listo«, ki je javno dostopna. Prav tako so javno dostopni podatki o pedofilih. Udeležba na volitvah je s polnoletnostjo obvezna, vendar se v Avstraliji o politiki ne govori kaj dosti, kaj šele prepira in razburja. Država je urejena. Plače so tedenske ali štirinajstdnevne, brezposelnost je dokaj nizka. Avto nikakor ni statusni simbol, bencin pa je v primerjavi s Slovenijo cenejši, tudi registracija vozila je bistveno cenejša. Delodajalec mora obvezno odšteti 9,2 odstotka od plače za pokojnino v sklad, ki ga sam izbereš,« je na hi­tro povzela Sergeja Demšar.

Več služb zamenjaš, lažje napreduješ

»Delala sem in študirala. Uspešno sem zaključila kolidž za notranji dizajn in arhitekturo na Gold Coastu, veliko sem delala kot no­tranja dizajnerka za podjetja, opremljala sem hiše in stanovanja, potem pa so mi ponudili zaposlitev na koli­džu, na katerem sem z odliko doštudirala. Zdaj tam predavam, uresničila sem mladostne sanje, ki sem jih začela sanjati v Sloveniji. Še vedno pa ohranjam stik »s terenom«, nazadnje sem notranje opremila zobno polikliniko na Gold Coastu. Lahko primerjam in rečem, da so šole v Avstraliji bolj fleksibilne, na nekaterih lahko izbiraš med predmeti, več je možnega prehajanja med šolami. Kot zanimivost povem, da študentje ocenjujejo profesorje vsak semester; profesorji vzamemo to kot pozitivno, tudi kritiko, saj na ta način lahko še izboljšamo svoja predavanja in sodelovanje ter odnos s študenti. Prav tako je z delom: štejejo izkušnje, znanje. Več služb zamenjaš, lažje napreduješ. Ravno obratno je kot v Sloveniji, ko te vsak vpraša, kaj pa je s tabo narobe, da menjaš službe.«

Po štiriletni poslovni delov­ni vizi je Sergeja Demšar zaprosila za stalno vizo, za tistem pa za državljanstvo. Za pridobitev državljanstva je morala narediti izpit iz angleškega jezika in poznavanja zgodovine Avstralije ter državne himne. Obvezen je tudi zdravstveni pregled. »Po opravljenem izpitu dobiš certifikat, čestita ti župan osebno, pogostijo te s tipično avstralsko hrano. Za darilo prejmeš avtohtono avstralsko drevo, ki ga posadiš, kjer sam želiš,« je razložila. S tem ko je postala avstralska državljanka, je lahko uredila tudi zdravstveno zavarovanje. »Plačujem obvezno zdravstveno zavarovanje tako kot v Sloveniji, paket dodatnega zdravstvenega zavarovanja pa si izbereš sam. Sama plačujem malce višjo premijo dodatnega zavarovanja, ki vključuje različne masaže, zobozdravstvo, tudi fizioterapijo … Zasebne zdravstvene ustanove so sicer kakovostnejše, vendar vam lahko povem, da so na Gold Coastu ravno odprli javno bolnišnico, ki je v rangu hotela s petimi zvezdicami,« je pojasnila. Prej ko še ni imela državljanstva, je morala zdravstvene storitve plačevati v celoti.

Življenje poteka »zunaj«

Gold Coast ima več kot tristo sončnih dni na leto. Silves­trujejo pri tridesetih stopinjah Celzija in več, česar se še dobro spominjata njena starša, ko sta bila pri njej na obisku. S partnerjem Urošem, s katerim skupaj živita, veliko kolesarita, se sprehajata po peščeni plaži, se družita s prijatelji, ki so tja prišli iz različnih koncev sveta. »Tu poteka življenje »zunaj«. Parki so urejeni, prav tako piknik prostori, ki so brezplačni in dejansko vsak za seboj pospravi. Stolpnice imajo bazene, fitnes, teniška igrišča … Le izpostavljanje soncu brez pokrival, sončnih očal in zaščitnih krem ni priporočljivo in tega se precej držimo.« Sergeja Demšar in Uroš Miklavčič sta uspela tam daleč in pravita, da je standard, razen visokih najemnin za stanovanja, precej ugodnejši glede na slovenske razmere. Z domačimi sta v stiku preko Skypa in Viberja, vsaki dve leti pa prideta na počitnice domov. Sergeja bi bila srečna, če bi se starša in brat Sandi z družino preselili kar na Gold Coast, da bi imela nekaj doma bliže sebi. Tudi starša si želita, da bi bila z bratom bliže domu, saj tudi Sandi dela v tujini: kot pilot pri tuji letalski družbi. In še eno prijetno podrobnost je razkrila: v Avstraliji reklamirajo Slovenijo za preživljanje počitnic kot deželo, ki jo moraš »obvezno« obiskati. »Ni mi žal, da sem se odločila za življenje v Avstraliji, Slovenija pa bo vedno moj dom, kamor se z veseljem vračam,« je sklenila.