Turistična kmetija s 105-letno tradicijo

Na Turistični kmetiji Košir v Kranjski Gori hranijo knjigo gostov, v kateri je prvi zapis iz leta 1902 - 23. julija je pri njih bivala vdova po sodniku Amalie Ribitsch iz Laibacha skupaj z vnukom in pomočnico.

Pred natanko 105 leti so torej pri Koširjevih sprejeli prve goste, takrat še v gostilni s tujskimi sobami. Kot pripoveduje današnji gospodar Aleš Košir, pa je tedanja gostilna doživela žalosten konec. Prav na zadnji dan druge svetovne vojne jo je namreč zajel požar in je pogorela – o požaru priča fotografija, ki jo hranijo Koširjevi, nekaj ostankov betonskih zidov in v zemljo vkopana ohranjena vinska klet tedanje gostilne. Po vojni so stavbo zgradili na novo, vrsto let so oddajali sobe, pred petimi leti pa je sedanji gospodar Aleš, po izobrazbi kmetijski tehnik, odprl turistično kmetijo. Danes je njihov kmečki turizem eden redkih, če ne celo edini v občini Kranjska Gora. Na zgledno urejeni kmetiji imajo Koširjevi nekaj apartmajev in sob s skupaj sedemnajstimi ležišči. Kot pravi gospodar Aleš, so do leta 1989 imeli še živino, trenutno pa so zaradi previsokih in neživljenjskih zakonskih zahtev hlevi prazni. In čakajo – morda na novo generacijo … Tako gospodinja Gabriela – po rodu je Nemka, pred osemnajstimi leti se je kot turistka v Kranjski Gori zaljubila v smučarskega učitelja Aleša in v Kranjski Gori ostala - gostom pripravlja zgolj zajtrke z domačo hrano, zvečine z domačega vrta. Kot pravi Aleš, se marsikateri gost prav zaradi Gabrielinih marmelad in drugih dobrot znova in znova vrača k njim. Gabriela jih razvaja z marmeladami iz ribeza, rabarbare, jagod, breskev, sama prideluje jabolčni sok, gosti pa si lahko z njenega vrta vzamejo tudi solato, fižol, si naredijo piknik na vrtu …

Trnova pot in ovire

A pot, ki sta jo Aleš in Gabriela morala prehoditi, da sta sploh lahko odprla kmečki turizem, je bila dolga in trnova. Aleš in Gabriela sta velikokrat skoraj obupala. In ker denarja ni bilo, je ogromno del, zlasti mizarskih, opravil kar Aleš sam. Aleš z grenkobo v glasu pripoveduje, koliko ovir in birokratskih zaprek sta morala premagati v zadnjih letih, od težav z gradbenimi dovoljenji do tega, da so od tehničnega pregleda do pridobitve uporabnega dovoljenja pretekla kar tri leta, čeprav je uradni rok trideset dni. Aleš tudi pripoveduje, da je v postopek pridobitve vseh potrebnih dovoljenj vključenih kar 22 različnih inšpektorjev! Koširjevi so razočarani tako nad državo kot nad občino, saj, kot pravijo, doslej niso dobili niti tolarja niti evra subvencije ali kredita. Zato se pravzaprav ne čudijo, da v kranjskogorski občini ni več kmečkih turizmov. Žal, čeprav gostje tovrstno ponudbo iščejo in pogrešajo, pravi sogovornik. Pri Koširjevih so doslej gostili turiste iz vseh petih celin; avgusta prevladujejo Italijani, januarja Hrvati, veliko je Nemcev, tudi Slovencev, redno prihaja skupina gostov iz Avstralije …

Gost, ki je napisal vodnik po Julijskih Alpah

Med najbolj zvestimi gosti je zagotovo 74-letni Mike Newbury, Škot, ki v Kranjsko Goro prihaja že več kot dvajset let. Gospod Mike je navdušen hribolazec in v teh letih je preplezal in prehodil večino plezalnih in planinskih poti v okolici Kranjske Gore. Tukajšnji hribi so ga tako navdušili, da je leta 2003 izdal vodnik z naslovom A guide to walks and scrambles in the Julian Alps – Vodnik po planinskih in plezalnih poteh Julijskih Alp. Kot pravi, po hribih najraje hodi sam, čeprav je veliko plezal tudi skupaj z Dušanom Polajnarjem. In čeprav je že prekoračil sedemdeseto leto, se še vedno podaja na večurne ture, najraje v okolici Vršiča. Pri tem pa kot prepričan naravovarstvenik opaža čedalje hujšo erozijo, ki jo povzročajo trume planincev; obrnil se je tudi že na vodstvo Triglavskega narodnega parka s pozivom, da je problem treba začeti reševati. Gospod Mike je pripravil celo nekaj predlogov rešitev, svoja opažanja je dokumentiral s fotografijami, na katerih je jasno vidno, da planinci kljub napisom »pot zaprta« nemoteno hodijo in povzročajo škodo na planinskih poteh. Gospod Mike je res pravi zaljubljenec v slovenske gore, v neokrnjeno naravo, gozdove in rastlinje. Kot pravi, pa ga v Kranjsko Goro privabljata tudi mir in tišina, prijazni ljudje in nenazadnje odlična hrana – ki je za nameček tudi bistveno cenejša kot na Škotskem …