Pravljica o Gaspariju

Ivan Sivec in Marjan Marinšek sta maja v knjižnici v Kranjski Gori predstavila knjigo Slovenska pravljica Maksima Gasparija - človeka, ki je bil s Kranjsko Goro močno povezan in nekateri domačini se ga še spominjajo.

Knjigo sta avtorja napisala v dveh delih: Sivec se je osredotočil na Gasparijevo življenje, Marinšek pa na njegovo delo.

Gospod Sivec, napisali ste že 74 knjig. Kako to, da ste pod drobnogled vzeli tudi slikarja Maksima Gasparija?

Ivan Sivec: »Slovence zelo zanima, kaj so naši umetniki delali v preteklosti. In Gaspari je del tiste slovenske pravljice, ki še vedno živi v naših srcih. Vsak ve, kdo je bil Maksim Gaspari, vsak misli, da skoraj vse ve o njem. A ko sem iskal podatke iz njegovega življenja, sem presenečen ugotovil, da je o njem sorazmerno malo napisanega. Njegovo delo je prikazano bolj zbirateljsko. Šel sem po njegovi življenjski poti, peljal sem se celo do njegovega rojstnega kraja. Povsod piše, da je bil doma iz Julijske krajine, a to ni res. Doma je iz Karnijskih Alp. Njegov ded se je preselil v Trst, pozneje na Notranjsko, kjer je bil rojen tudi Maksim Gaspari. A njegovo življenje ni bilo lahko. Pri 12 letih mu je umrla mama, nekoliko kasneje je njegov oče zmrznil v snegu, tako da je bil prepuščen sam sebi in dobrim ljudem. Srečo je imel, ker je v Kamniku naletel na dr. Sadnikarja, ki ga je poslal na šolanje in ga podpiral, tako materialno kot moralno.«

 

Kako pa je Gaspari povezan s Kranjsko Goro?

Ivan Sivec: »Močno je povezan s Kranjsko Goro. Njegova druga žena Olga je bila iz Kranjske Gore, prva žena pa mu je zaradi bolezni umrla med vojno. Veliko gorskih motivov in lesenih hiš, ki jih je naslikal, je prav iz kranjskogorske okolice. V Gozdu Martuljku je bilo razstavljeno tudi njegovo največje življenjsko delo Gorenjska ohcet, ki je zdaj v Kosovi graščini na Jesenicah. Glede na veličino Gasparijevega dela pa bi bilo prav, da bi kje na Gorenjskem, morda prav v Kranjski Gori, odprli tudi stalno razstavo Gasparijevih del. Mislim, da bi si to zaslužil.«

 

Med nabiranjem gradiva za knjigo ste spoznali tudi nekaj Gasparijevih sorodnikov.

Ivan Sivec: »Imel sem to srečo, da sem se srečal z njegovo drugo hčerko. Gospa je bila takrat stara 93 let. Ker so ji razni ljudje vse Gasparijeve slike odvzeli, je bila nad vsem nekoliko razočarana, saj sama od očeta ni imela ničesar. Nekateri so ji »ukradli« celo avtorske pravice. A na srečo me je poznala kot pisatelja in na ta način sem imel pri njej odprta vrata, saj je oboževala knjige. Pripovedovala mi je številne zgodbe iz očetovega življenja, ki sem jih popisal tudi v knjigi. Tako opišem vse od njegovega rojstva pa do zadnje velike razstave v Narodni galeriji.«

 

Kaj pa Gaspari kot umetnik? Za umetnike pravimo, da so bili posebneži, ponavadi so bili revni. Kaj od tega drži zanj?

Ivan Sivec: »Imel je lepe delovne navade. Vsak dan je ustvarjal, a bil je na robu preživetja, saj ni znal prav poskrbeti za svoj finančni položaj. Pri prodajalcu, pri katerem je kupoval kruh in mleko, so mu račun vedno zapisovali na tablico. Prvega v mesecu pa so znesek sešteli in moral je plačati. Eno sliko je konec meseca vedno nesel prodat, ponavadi kakšnemu bogatemu ljubljanskemu trgovcu ali pa jo je prodal kar mimoidočemu na ulici. Toda vse je prodal močno pod ceno. Večkrat je sliko nesel tudi v prodajalno s čevlji Bata, kjer mu je prodajalka sliko plačala vnaprej, nato pa jo je prodajala skupaj s čevlji. Gasparijeve slike je vedno brez težav prodala. In s takimi zaslužki je Gaspari nekako preživel svojo družino.«

 

Gospod Marinšek, odkod pa vaša ljubezen do Maksima Gasparija?

Marjan Marinšek: »Ta izhaja kar iz otroštva. Spominjam se, kako so Gasparijeve razglednice prihajale na naš dom. Sprva mi niso bile všeč, ker se niso svetile in niso bile izrezljane, kasneje pa me je mama prepričala, da so lepe. Oblačila iz alpskega prostora so name delovala prijazno. Ljudje na razglednicah so bili videti vedri in preprosti. Knjige z njegovimi ilustracijami pa smo prav tako imeli doma, npr. Desetega brata, predvojne čitanke, Povodnega moža, Belo krizantemo … O njen obstaja ogromen opus.«

 

V knjigi ste zbrali ogromno razglednic, a vendarle to še niso vse.

Marjan Marinšek: »Ko sem jih začel zbirati, se ni vedelo, koliko jih je. Želel sem jih zbrati čim več. Na prvi razstavi pred 20 leti v Velenju je bilo 370 razglednic. Potem pa so se še množile. Kot je leta 2000 izšla knjiga o njegovih razglednicah, jih je bilo 392. Od tistega časa pa do danes je število naraslo na 490 razglednic. A prepričan sem, da bom še kje našel kakšno njegovo razglednico. Tega bi bil zelo vesel, saj bi se seznam tako še izpopolnil.«

 

Katere motive srečamo na razglednicah?

Marjan Marinšek: »Slikal je po načelu iz naroda za narod. Slikal je ljudi v narodnih nošah, pa vojne prizore, upodobil je orlovsko ter sokolsko gibanje, njegova je tudi serija plebiscitnih razglednic … Najbolj znane pa so njegove praznične razglednice. Obredi velikonočnega tedna so najbolj bogati in jih je najbolj obdelal. Upodobil je tudi procesijo v Kranjski Gori in igre s pirhi.«

 

Zanimiva je tudi prigoda, kako ste v Gasparijevi galeriji kupovali njegovo sliko.

Marjan Marinšek: »Res je bilo pravo doživetje iti v njegovo stanovanje na Gradišču v Ljubljani. Marsikaterega znamenitega slikarja sem v življenju srečal in z njim gojil stike, a srečanje z Gasparijem je nepozabno. Enkrat pa sem se vendarle odločil, da bom kupil njegovo sliko. Prav pri njem, ne prek posrednikov. Ves zaslužek sem dal v žep in se odpravil na veliki nakup. Takrat je končeval dve sliki: Desetega brata z desetnico in gradom Podlesek ter Družino v kmečki hiši. Gasparijeva žena je rekla, da ena slika stane 600.000, jaz pa sem imel le 200.000. In takrat sem se izgovoril, da ne vem, katero bi kupil, da se ne morem odločiti in da se bom že še vrnil. Sliki sta me izredno prevzeli, dišali sta po olju in s soprogo sva se kasneje odločila, da bova kupila kar obe.«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

GG Plus / ponedeljek, 30. junij 2008 / 07:00

Breme raka na debelem črevesu in danki

Program Svit je državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb in raka na debelem črevesu in danki. Namenjen je ženskam in moškim v starosti od 50 do 69 let in je za udeleženc...

Objavljeno na isti dan


Gorenjska / torek, 4. februar 2014 / 00:35

Na Gorenjskem oskrba z elektriko še vedno motena pri okrog 5000 odjemalcih

Kranj - Čeprav je čez dan več kot sto delavcev Elektra Gorenjska na terenu po vsej Gorenjski odpravljalo težave pri oskrbi z električno energijo, se število odjemalcev brez elektrike še ve...

Šport / ponedeljek, 3. februar 2014 / 15:29

Priznanja Bloudkovim naslednikom

Najvišje državne nagrade na področju športa so prejeli tudi Gorenjci, ki svoje življenje posvečajo športu.

Kronika / ponedeljek, 3. februar 2014 / 15:29

Zavedel starejšega dobrotnika

Škofja Loka – Neznani storilec si je v sredo dopoldne v Groharjevem naselju v Škofji Loki z lažjo in zavajanjem, da zbira prostovoljne prispevke za družino iz Škofje Loke, prilastil manjši znesek g...

Nasveti / ponedeljek, 3. februar 2014 / 15:27

Velike in male družine

Včasih nanese pogovor na število otrok v družini, na vprašanje o edincih in na odnose med sorojenci. Nikakor ne moremo posploševati, kaj je boljše, saj so družine zelo različne. Splošno mnenje je,...

GG Plus / ponedeljek, 3. februar 2014 / 14:41

Duša metulja pripoveduje

Takole je naslovila knjigo Alenka Erzar Žepič. Knjigo, ki jo je napisalo njeno življenje. Posvetila jo je vsem tistim, ki jim ni postlano z rož'cami, ampak z boleznijo in so drugačni; tistim, ki se še...