Bom spet svoboden?

Viharnik na razpotjih časa (6)

In vendar se je spremenilo! Nenadoma me je poiskal Fonze Vrhovec: »Klican sem bil na raport! Pomisli, moj zasliševalec je Matko Trček, moj stari znanec še iz borbe. V partizanih sva bila skupaj. Bil je dober in hraber mitraljezec. Kako se je zdaj obrnilo! Strašno sem se bal raporta, ker nisem vedel, kaj hočejo od mene. Matko pa se je kar normalno pogovarjal z menoj! Ne vem, kaj naj to pomeni!« Bil je čas obvestil, zvečer pa raport. Sobni starešina je bral imena. Kar veliko se jih je nabralo. V hipu zaslišim tudi svoje ime. Prisluhnem.

»Vsi prečitani jutri zjutraj ne greste na delo. Imate raport pri svojih zasliševalcih!« Iz naše barake so med prebranimi imeni Vrhovec, Logar, Oreb in drugi. Prav tako so nekatera imena prebrali tudi v drugih barakah. Močno smo vznemirjeni. Na misel mi pride, da nas bodo morda izpustili, vendar ne rečem ničesar. A vsakdo od nas preživi neskončno dolgo noč. Nobeden ne zaspi. Po zajtrku se zberemo pred barako. Sobni nas brez straže odvedejo do paviljonov naših zasliševalcev. Posedemo po skalah.

Naenkrat zašušlja med nami: »Spustili nas bodo!« Na poziv sobnega poskočim. Nato odidem v pisarno svojega zasliševalca. Po običaju oziroma navodilih, kakršna so veljala, stojim mirno poleg vrat s kapo v rokah. Kot iz daljave zaslišim glas zasliševalca: »Hrast, ker si revidiral svoje mnenje in spet zaupaš KPJ, te predčasno pošiljamo domov. To si dokazoval s svojim delom. Upoštevali smo tvojo mladost in vedenje.« Nemo strmim v zasliševalca. On pa nadaljuje:

»Ko prideš nazaj v svojo sredino, glej, da nikdar in nikomur ne poveš, kje si bil! Tudi besedice ne o tem, kaj si delal in kako je bilo. Zate besed Goli otok ni več! Zaradi privrženosti naši Partiji in Titu boš podpisal izjavo, s katero se obvezuješ, da boš vedno ali po potrebi sodeloval z organi naše Udbe. Seveda tudi o tem nikomur nobene besede. Posledice, če se tega ne boš držal, so lahko hude. Najmanj, kar te lahko doleti, je nazaj na Goli otok. Kako in kje boš z nami sodeloval, boš zvedel v kraju, v katerem boš živel.«

Hitro sem podpisal izjavo, vzel iz zasliševalčevih rok sto dinarjev in stekel na plan. Zbiramo se na prostoru še nezgrajenega nogometnega igrišča. Usedem se. Srce mi razbija. Gledam morje, sosednji otok Grgur. Bom res šel od tod? Bom res postal spet svoboden človek? Bo to že drugo doživetje svobode v mojem življenju? Prvo je bilo, ko smo prikorakali v osvobojeno Škofjo Loko, drugo pa zdaj tu! Nič več kaznjenec! Ne čutim več sovraštva do Makedonca. Če ne bi bilo njega, bi morda vse do sedaj še vedno delal v pekarni. Mnogo gorja bi mi bilo prihranjenega. A kako se bom srečal z Mrganom? Ali ni on največji krivec za mojo usodo? Kaj pa Partija? Ji lahko odpustim to družbeno koristno delo? Zelo težko!

Vendar ni več časa za premišljanje. Po igrišču se začno razlegati klici. Že spet skandiranje: »Živela partija! Živel Tito!« Kakor da ni konca. Že več kot uro traja to vpitje in ploskanje. Več kot osemsto bivših kaznjencev kriči na enem mestu. Se s tem prepričujemo, da je vse to res? Kaj pa, če nas vtaknejo nazaj v taborišče, za bodečo žico? Med množico se pojavijo zasliševalci, uprava Golega. Obkroženi so z nekaterimi prav tako izpuščenimi sobnimi starešinami. Prav ti zahtevajo tišino. Eden od njih stopi na visok kamen in zavpije: »Komu zahvala, da smo spet ljudje?« »Partiji in Titu!« zagrmi odgovor. »Kdo nesebično skrbi za nas?« »Partija in Tito!« zagrmi. »Tito, Tito! Živela Komunistična partija Jugoslavije!« »V zahvalo Partiji in Titu predlagam, da gremo prostovoljno na delovno akcijo!« vpije sobni.

Knjiga je izšla in je naprodaj na Gorenjskem glasu, Zoisova 1 v Kranju, od 7. do 15. ure. Cena knjige, ki obsega skoraj 500 strani, z 20 % popustom znaša 23,2 EUR (5.560 SIT).