Je države preveč ali premalo?

Ob dnevu državnosti 2007 ugotavljamo, da naša država izgublja suverenost navzven (odpovedala se je tolarju), navznoter pa se s posegi v gospodarstvo, medije in visoko šolstvo še krepi. Je to prav ali ni?

Kaj napisati ob 16. rojstnem dnevu države, ne da bi ponavljal kaj od tistega, kar sem morda napisal že ob kateri od prejšnjih obletnic? Eno od razlag ponovim zavestno, ker se mi zdi, da je moj izvirni prispevek k pojasnjevanju okoliščin, v katerih je Republika Slovenija nastala. V letu, ko smo jo dobili, se mi je zdelo vse skupaj tako čudežno, da tega nisem mogel pripisati le slovenskim politikom. Saj ne, da bi omalovaževal njihovo vlogo v tej zgodovinski igri, nekateri so jo odigrali več kot odlično, a režiser je bil tudi v tem primeru nad njimi. Kristjani bi rekli, da se je vse skupaj zgodilo z božjo pomočjo, a to zveni precej šablonsko. Nekateri pravijo, da smo imeli srečo. Spet drugi, da so svoje prispevale ugodne mednarodne okoliščine, nastale z zlomom komunizma v letu 1989. Nihče pa ni opazil, da se je rojstvo slovenske države zgodilo le kak dan po kresni noči 1991! Razlaga je torej na dlani: uresničil se nam je sen kresne noči, državo smo dobili kot zaklad, s skrivnostjo močjo praprotnega semena v žepu!

No, saj vem, da me ne jemljete resno. Sploh pa ne politiki, ki so tako ali tako navajeni vse zasluge pripisati sebi in svoji tovarišiji. Pa poglejmo na vso reč bolj trezno in se vprašajmo, kako ravnamo z zakladom, ki smo ga dobili o kresu 1991? Denimo: je države pri nas preveč ali premalo? Nekateri obžalujejo, da je Republika Slovenija začela že v rosnih letih izgubljati svojo suverenost navzven. Z vstopom v EU in v Nato se je morala tako kot vse druge članice tudi naša država odreči delu svojih pristojnosti. Načelno to ni lepo, ni pa nujno slabo, zlasti izkušnje z EU so zaenkrat prav dobre. Komaj pol leta je, kar smo se odrekli tolarju. Bil je dober denar in mnogim je bilo žal, da ga izgubljamo že po poldrugem desetletju. A kaj, ko je evro še boljši, tolar pa že po šestih mesecih povsem pozabljen. Vojsko, ki je tako kot denar eden najstarejših atributov državne suverenosti, sicer še imamo, a to so predvsem plačanci, ki jih mora država poslati, kamor ji ukaže Nato. K sreči sta policija in diplomacija, druga dva od stebrov državnosti, bolj suverena.

Eni torej obžalujejo dejstvo, da država slabi navzven. Drugi pa se pritožujejo, ker se zlepa noče odpovedati svojim privilegijem navznoter. Načelno je bilo sicer že večkrat ugotovljeno, da bi bilo dobro, če bi se država umaknila iz nekaterih razsežnosti družbenega življenja. Zlasti iz gospodarstva, pa iz medijev, iz avtonomnega polja visokega šolstva in še od kod. Dr. Peter Jambrek, ki si je že z nekaterimi prejšnjimi izjavami in dejanji prislužil vzdevek »Janševega politkomisarja«, pa je pred kratkim na Zboru za republiko ustrelil v čisto drugo smer: »Zdajšnja vlada potrebuje vsaj še en mandat, da vsaj približno sanira 12 let nesproščenosti na 50-letni podlagi diktature.« In pri tem je imel v mislih ravno »sanacijo« gospodarstva, nekaterih medijev in univerze. V teh okoljih naj bi vlada s trdo roko počedila, kar je še ostalo od rdeče nesnage, postavila svoje ljudi, potem ko bo vse »naše«, pa se navsezadnje lahko tudi umakne.

Žal je treba ugotoviti, da nekateri še zmeraj razmišljajo po partijsko, čeprav se (mnogi sicer nekdanji komunisti) zdaj razglašajo za antikomuniste. Za njih je država še vedno last njihove oziroma vladajoče stranke. To pa je v resnični oziroma »sproščeni« demokraciji nedopustno! Država je od vseh državljanov, vlada, ki jo je na volitvah večina volivcev izvolila, z državo samo upravlja. Od načina, kako to počne, pa je odvisen tudi njen naslednji volilni rezultat. Novejše raziskave javnega mnenja kažejo, da podpora vladi pada, da torej mnogi volivci ne soglašajo z njenimi potezami, z načinom, kako »sprošča« (beri: zateguje) nekatere vprege. Mnogi državljani menijo, da je šla vlada predaleč zlasti na dveh področjih: v kadrovanju in v popuščanju zahtevam Cerkve. Dr. Tine Hribar pa Janezu Janši priznava, da je prav on tisti, ki brzda klerikalne apetite, o čemer naj bi pričali tudi napadi na predsednika vlade, ki se v katoliškem tedniku Družina kar vrstijo.

Vlada in njen predsednik se rada pohvalita tudi z dobrim stanjem slovenske ekonomije, češ da nam še nikoli ni bilo tako dobro kot zdaj. To drži, vprašanje pa je, čigave so zasluge. Politiki bi jih, kot rečeno, najraje pripisali kar sebi. A po mojem bi bilo pošteno, ko bi vsaj del zaslug za dobro stanje gospodarstva pripisali gospodarstvu samemu, ki je očitno v dobri formi, ugodnim razmeram na svetovnih trgih in še čemu. Pa državljanom, ki smo primorani vse več delati. Zato ni čudno, da smo kdaj tudi nesproščeni. Vendar sproščanja ne pričakujemo od vlade. Vlada naj skrbi za pogoje, v katerih je mogoče ustvarjati. Sprostili se bomo pa že sami, vsak po svojih potrebah in zmožnostih. Kresovanje 2007 je lepa priložnost, da sproščeno proslavimo tudi rojstni dan naše države.