Sedmica: Neumne podlosti

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / / 06:00

Slovenski in hrvaški politiki imajo najmanj eno skupno politično atrakcijo, to je Piranski zaliv. Septembra leta 2004, ko so bile pred vrati državnozborske volitve v Sloveniji, denimo, naj bi si takratni opozicijski prvak Janez Janša za domačo javnost omislil scenarij, po katerem naj bi si incidenti v Zalivu sledili kot po tekočem traku, Ivo Sanader, šef hrvaške vlade in vladajoče HDZ, pa naj bi mu pri tem asistiral. Tako je vsaj mogoče razumeti opozicijskega poslanca Antona Ropa, ki trdi, da ga je kot predsednika slovenske vlade Sova večkrat obvestila o dogovarjanju med Janezom Janšo in Ivom Sanaderjem glede incidentov v Piranskem zalivu. Zadnjo informacijo o skrivnih bilateralnih dogovorih naj bi Rop prejel samo pet dni pred državnozborskimi volitvami.

Šefa vlad sta nad predrznostjo poslanca slovenske opozicije družno šokirana. Hrvaški premier Ivo Sanader pravi: »Izjava nekdanjega slovenskega premiera Antona Ropa, da se je hrvaška vlada s takratno slovensko opozicijo dogovarjala o incidentih v Piranskem zalivu, je velika neumnost. Odkar se ukvarjam s politiko, sem slišal že veliko neumnosti, Ropova pa je ena od največjih. Njegova zadnja izjava spada v antologijo političnih neumnosti.« Slovenski vladni predsednik Janez Janša, pa: »Tako podle obtožbe v življenju še nisem slišal. Spodobilo bi se, da bi Tone Rop kot poslanec odstopil.« Nekdanji slovenski vladni predsednik Anton Rop je torej neumen podlež brez primere, ki se niti po dveh letih in pol ni sposoben sprijazniti s porazom na volitvah.

Ne glede na to, kaj si o Antonu Ropu mislim, me zgražanje slovenskega vladnega predsednika Janeza Janše in hrvaškega premiera Iva Sanaderja nad njim samo po sebi pač ne more prepričati, da je nekdanji predsednik slovenske vlade navaden tepček. Povedano drugače, v politiki na Balkanu oziroma v balkanski politiki je mogoče vse. Tudi to, da se šefa vlad sosednjih držav pod mizo dogovorita o incidentih na meji.

Po drugi strani Anton Rop res ni povsem gladek, če pričakuje, da mu bo kdo na besedo verjel, da ravnanj Janeza Janše doslej ni razkril predvsem zato, ne »ker sem se zavedal posledic za slovensko državo in njen mednarodni ugled.« Naj Anton Rop pove, katere okoliščine so se toliko spremenile, da vnaprej dogovorjene igrice v Piranskem zalivu Sloveniji in njenemu ugledu več ne morejo škodovati. Ta argument si je nekdanji predsednik vlade vsaj po mojem mnenju kratko malo izmislil.

O tem, kdo naj zapusti slovensko politično prizorišče, pa naslednje. Določitev meje na morju je za Slovenijo vitalnega pomena, zato Piranski zaliv ne more in ne sme biti poligon notranjepolitičnih razprtij in merjenja moči. Iz politike bi moral oditi vsak, ki tega ne razume. Prej ali slej pa se bodo morali od politike posloviti vsi tisti, ki so leta in leta v samem vrhu slovenske politike in jim s sosednjo Hrvaško ni uspelo rešiti niti enega obmejnega vprašanja.