Ko mene več ne bo

Nedeljo smo preživeli na Primorskem. Tam na hribu stoji ljubka domačija – v miru in v posebnem času, ki teče počasneje. Da pa bi čas zares tekel počasneje, so si želeli marsikateri starši, ki so sedeli na vrtu pred kamnito hiško. Gledala sem srečne obraze, ko so njihovi odrasli otroci plesali. Videla sem razumevajoče poglede, plahe nasmeške in občutila sem isto misel, isto skrb. Ko mene več ne bo … kdo bo skrbel za mojega otroka? Ne vem, ali vi kdaj premišljujete o tem. Je to takšna težka misel, ki se kar usede na dušo in tam prebiva. Pride z leti, ko skrbiš za otroka, ki ima takšno ali drugačno motnjo v razvoju. Nihče ni večno mlad in vsak dan prinese toliko majhnih in velikih bojev, toliko porazov in zmag, da se človek utrudi. Seveda tega nihče ne obeša na veliki zvon. Pa tudi če bi, kdo pa bi slišal? Vsak ima sam s seboj zadosti dela in življenje je za marsikoga utrudljiva zadeva. Pa vendar. Tja do petdeset let in še malce čez – zmoremo vse. Smo nepremagljivi v boju s predsodki, ko vsi gledajo naše »drugačne« otroke in ne vedo, ali naj jih pomilujejo ali naj pogledajo stran ali naj vprašajo, ali je zadeva nalezljiva. Pa nista ne cerebralna paraliza, ne Downov sindrom nalezljiva. Predsodki pa so. Starši smo nepremagljivi tudi v iskanju rešitev, pa naj si gre za operacijo glave ali za šolanje otroka. Je pa treba priznati, da smo v boju z zdravstvenim in šolskim sistemom večkrat poraženi. Pa se kljub temu ne predamo. Vse dokler čisto potiho ne potrka misel. Tok. Tok. Kaj pa, ko tebe več ne bo? Kdo bo pokril tvojega velikega otroka? Kdo ga bo navadil na nova zdravila, počasi in previdno? Kdo ga bo umil, če se sam ne more? Kdo bo razumel njegove besede, katerih pomen poznajo samo njegovi najbližji? Kdo ga bo previjal, kdo hranil, kdo ga bo ljubil? Pamet pravi – otrok ni tvoja last, čim prej naj se navadi na svet, izpusti ga. Toda kdo, le kdo lahko posluša pamet, ko je pred teboj tvoj otrok? Majhen otrok ujet v veliko telo.