Magistra mama

Znanja ni nikoli preveč. Vsake toliko časa se najde kdo, ki me sprašuje, ali bom vpisala magisterij. Najbrž ga ne bom, a nikoli ne reci nikoli. Zdi se mi, da lahko sproti jem tiste doze znanja, ki jih potrebujem in si jih želim, ne da zanje dobim lepo zveneče nazive. Seveda bi mi nazivi odprli še kakšna vrata, ampak moja najljubša vrata so trenutno vrata naše hiše. Mala Eva je stara dobri dve leti in Tina jih je imela že dvajset. V teh letih mojega starševskega službovanja bi si najbrž že zaslužila tudi kakšen naziv. Lahko bi postala magistra skrbi in nege za bolne otroke. Mož bi prav tako lahko dobil naziv doktor spodbujanja ob težkih diagnozah in magister neustrašni. Ali vsaj asistent za vsakdanje male in velike vzgojne naloge. Te dni sem razmišljala, da je starševski poklic res ena izmed najbolj odgovornih služb. Če temu sploh lahko rečemo služba. Je bolj poslanstvo. Škoda, ker ni tako cenjeno, kot je napredovanje v vseh drugih karierah. Nisem še srečala mame, ki bi se hvalila s tem, da je »samo« mama. Ženske, ki so ostale doma in ne hodijo v službo, imajo pogosto malce slabe vesti, ker »ne delajo«. Vse tiste, ki »delamo«, pa imamo pogosto slabo vest, ker nismo veliko doma. Kaj je vredno in kaj potrebuje vsaka zase in za svojo družino – o tem nima nihče pravice soditi. Moje spoštovanje velja za vse enako. Bolje je imeti manj in biti več, kot imeti več in biti manj. Karkoli že. Tudi starš. Zato bi rada rekla vsem mamam, ki ste doma. Uživajte v tem, kar ste in bodite ponosne na to, da si upate več in drugače. Čeprav imate že nazive, ali pa jih nikoli ne boste imele, ste tako ali tako že magistre. Magistre previjanja, hranjenja, vstajanja ponoči, doktorice igranja, prepevanja in tekanja za otroki. V svoji starševski karieri pa si le vzemite tudi kakšen dan dopusta in uživajte v trenutkih, ko nihče ne kriči, nima pokakane rite, ne išče delovnega zvezka ali ne žaluje za svojim hrčkom. Naj bo kakšen sončen pomladni dan samo vaš, mame magistre.