Sedmica: Reševanje kulturne dediščine

Pred tremi leti je prišel poslanec Samo Bevk na zamisel, da bi slovensko kulturno dediščino varoval in ohranjal posebni predpis. Super, so rekli poslanski kolegi in sprejeli tako imenovani zakon o kulturnem tolarju. Od tu naprej so se stvari odvijale precej manj super. Tako na papirju piše, da naj bi se v štirih letih za obnovo nekaterih najbolj ogroženih in najkakovostnejših objektov kulturne dediščine (v Sloveniji je sedem tisoč šesto dvainsedemdeset kulturnih spomenikov) v proračunu nabralo nekaj manj kot deset milijard nekdanjih tolarjev, vladi oziroma ministrstvu za kulturo pa do zdaj ni uspelo skupaj spraskati več kot dvajset odstotkov namenskih sredstev. Čeprav je menda država na vrhuncu svoje gospodarske uspešnosti. Če je zategovanje pasu okrog kulturne dediščine (in druge pomembne narodove identitete, pri čemer mislim v prvi vrsti na jezik) davek na slovensko integracijo v mednarodne politične destinacije in na prevzem evra, potem stanje ni tako rožnato, kot se prikazuje. Vsekakor bi bilo zanimivo ugotoviti, v katero vedro je odteklo približno osem milijard nekdanjih tolarjev, zakonsko namenjenih prvovrstni kulturni dediščini.

Se pravi, slovenska kulturna dediščina je prepuščena sama sebi oziroma zobu časa. Po mojem mnenju zaradi »višjih«, nadnacionalnih interesov, po mnenju za to pristojnih na ministrstvu za kulturo pa zaradi pomanjkljivosti in slabosti veljavnega zakona o kulturnem tolarju, za nameček pa še zaradi drobljenja lokalne samouprave in zamujanja z ustanovitvijo pokrajin. Naj bo tako ali drugače, na ministrstvu za kulturo so sklenili, da se bodo proti propadanju narodove kulturne identitete borili s svežimi črkami na papirju.

Sliši se spodbudno. Novi zakon, ki naj bi vzpostavil učinkovit sistem varstva kulturne dediščine, prenaša (bistveni) del odgovornosti z države na lokalno skupnost, varuje lastnike in uporabnike kulturnih spomenikov, vzpostavlja enoten register, v katerega se vpisuje nepremična, premična in nematerialna dediščina, predvideva državno javno službo na področju varstva premične dediščine in razvide muzejev, razširja obveznost financiranja varstva kulturne dediščine na tiste, ki tej dediščini škodujejo, se pravi, na vandale in tako naprej.

Vsekakor so določene zakonske rešitve dobre. Dobra je, denimo, možnost enotnega zavarovanja kulturne dediščine in narave. Spodbuden je tudi način reševanja starih mestnih jeder, ki zdaj neusmiljeno propadajo, saj predlog zakona lokalnim skupnostim omogoča, da od gospodarskih subjektov, ki imajo sedež zunaj spomeniškega območja, se pravi, zunaj mestnega jedra, pobirajo takso; učinek je dvojen: na eni strani se s takso pridobijo sredstva za prenovo mestnih jeder in trgov, na eni plačevanje takse spodbuja k njihovemu oživljanju. Ampak, v državi na robu Balkana ni nobenega zagotovila, da se bo novi zakon izvajal bolje, kot se zakon o kulturnem tolarju, ki mu konec leta poteče veljavnost. Ni namreč zakona, ki bi spremenil miselno usmerjenost potrošniške družbe in njen odnos do kulturne dediščine in s tem do pomena narodove identitete. Je pa res, da vsak zakon predvideva sankcije za tiste, ki se zakona ne držijo. In te sankcije je treba dosledno izvajati. Tudi v primeru zavoženega zakona o kulturnem tolarju.