Tehnično dovršeno ali ne

Besedilo: Janez Ferlic
Kategorija: Nasveti / torek, 29. maj 2007 / 06:00

»Pri teku se meri hitrost in ne estetika teka oziroma gibanja,« je nekoč dejal atletski trener mednarodne veljave, ki je vzgojil odlične tekače na dolge proge. Velikokrat se poraja vprašanje, kolikšno vlogo pri razvoju tekača naj bi imela tehnična dovršenost gibanja ali drugače povedano: gospodarnost teka. Menim, da ima vsak tekač določeno tehniko že »prirojeno« in da jo težko spreminja po določenih strokovnih merilih. Najboljšemu tekaču zadnjih nekaj let v teku in svetovnemu rekorderju na tri tisoč z zaprekami se drobcene noge ob preskoku zapreke dobesedno skrivijo, pa tudi z rokami krili, kot bi želel poleteti. Rezultati so brezhibni in ni mu treba spreminjati tehnike teka, ki bi ga lahko dodatno tudi zavirala pri doseganju superiornih rezultatov. Mar ni dovolj dober rezultat svetovni rekord?

Tehnika teka zagotovo ima določeno vlogo v celotnem razvoju tekača, a večino stvari je treba na pravo mesto postaviti v glavi in slediti lastnemu čutu, ki nas potegne na cesto, stezo ali kjerkoli že bomo tekli. Razlike v tehniki teka se seveda razlikujejo od discipline do discipline, prav tako pa so odvisne tudi od postave in telesne konstrukcije tekača. Ponavadi tekači, ki rehabilitirajo poškodbo, kar nekako podzavestno spremenijo tehniko teka, kar ima lahko tudi negativne posledice in posledično novo poškodbo na drugem mestu. Na primer, pozdravimo vnetje pokostnice na levi nogi, in ko začnemo teči, bomo iz previdnosti bolj obremenjevali desno nogo – kaj kmalu se lahko ista poškodba pojavi na desni nogi in rehabilitacija tako ni uspešna. Včasih kdo želi v tehniki posnemati dobre atlete, a to vse skupaj je lahko precej jalovo, saj lahko ob spremembah gibanja tečemo manj gospodarno in tako potrošimo preveč moči in energije. Če pri določeni tehniki nimamo težav s poškodbami, če se dobro počutimo in smo zadovoljni s svojimi rezultati, predvsem pa če uživamo, nam ni treba pri teku ničesar spreminjati.

Apeninskih sto kilometrov uspešnih za Glasovega tekača Poldeta Talerja

Zelo znan sto kilometrov dolg supermaraton v italijanski Toskani je uspešno pretekel Polde Taler, ki je v nedeljo zgodaj zjutraj pritekel do cilja v Faenzi, potem ko je prejšnji dan štartal v množici maratoncev pred znamenitim Davidovim kipom v Firencah. »Na sedemdesetem kilometru se me je polotila manjša kriza, a sem jo dokaj hitro premagal, vročina in klanci pa so dodali svojo zahtevnost,« je po tekmovanju povedal Polde, ki ga je na poti spremljal sin Luka in sta si kasneje v Ravenni privoščila osvežitev v Jadranskem morju. Na tem zelo slikovitem maratonu prek Apeninov so v osemdesetih letih zelo uspešno nastopali tudi kranjski maratonci, ki so redno osvajali odličja, izjemen rezultat pa je leta 1988 uspel Dušanu Hriberniku, ki je dobrih sto kilometrov pretekel v času šestih ur in sedeminpetdesetih minut.