Konec mladostne idile

Viharnik na razpotjih časa (2)

Najbolj črne slutnje so se uresničile. Nemčija in Italija sta napadli Jugoslavijo. Vojna! Iz Škofje Loke se vračajo nekateri mobilizirani vaščani. Govorijo, da je vse v razsulu. Vojašnica in njihova skladišča ljudje kar plenijo. Posamezniki odvažajo s konjsko vprego živila, vojaške obleke in orožje iz škofjeloške kasarne. Blago skrivajo po domovih ali v gospodarskih poslopjih. Po Selški dolini hrumijo iz primorske smeri dolge kolone italijanske vojske. Na tovornjakih, oklepnih vozilih in kolesih ter peš hitijo proti Ljubljani. Čez nekaj dni jih zamenjajo nemški vojaki. Gorenjski je namenjena nemška okupacija.

Na šoli ni več pouka! Učiteljica Heli odpotuje domov, v Celje. Tudi mi moramo zapustiti šolo, zbežati, se skriti pred Nemci. V kovčke naložimo najnujnejšo obleko in perilo, v potovalne torbe pa predvsem suho hrano. Bežimo in si poiščemo zavetje v prazni hiši zunaj Bukovščice. Očka pravi, da bomo tu ostali vse dotlej, ko bo izseljevanje prenehalo. Pove nam, kaj vse se dogaja in kaj nas lahko doleti. Izseljujejo predvsem napredne izobražence. To so profesorji, učitelji, sodniki, zdravniki in drugi. Običajno jih odpeljejo v Nemčijo. Nekatere doleti kazensko ali najmanj delovno taborišče. Le malo jih ima srečo, da dobijo delo na kmetijah. Z izseljevanjem hočejo Nemci zastrašiti in pokoriti okupirano ljudstvo. Zato najprej izolirajo umne ljudi.

Nekaj mesecev se skrivamo. Tudi bivališče spreminjamo. Potem pa glavni val preseljevanja pojenja. S skrivanjem se očku posreči, da se izognemo preseljevalni komisiji. Ne more pa preprečiti, da ga okupator ne bi poslal delat v Nemčijo. Mami, Vanči in jaz se vrnemo v šolo. V njej lahko še naprej stanujemo. Mami spet spremlja in zbira podatke za meteorološko postajo. Ta je na šoli že ves čas od njene ustanovitve. Bukovščica dobi nemškega učitelja. Vendar že po nekaj mesecih odide. Strah ga je samotne divje doline in banditov – partizanov. Nato pride drugi, mlajši. Tega pa kmalu pokličejo v vojsko. Odide naravnost na rusko fronto. Na šoli ni več pouka v nemščini. Sploh nobenega pouka ni. Življenje prebivalcev Bukovške doline postane sestavni del vojne.

V Laškem, pri Kocjanovih, je pravo gnezdo prvih upornikov proti okupatorju. Najstarejši sin Ivan se vrne iz Ljubljane. Že v Ljubljani je bil član ilegalne Komunistične partije. Leto ali dve pred vojno je večkrat obiskal svoj dom. Vsakokrat se je sestal s Stanetom Žagarjem, učiteljem iz Dobrave pri Podnartu. Velikokrat se jim je v debati pridružil tudi naš očka. Le škoda, da ne poznam vsebine njihovih pogovorov! Toda kapitulacija kraljevine Jugoslavije, nemška okupacija in organiziran odpor proti Nemcem mi nakazuje, o čem so se pogovarjali. Ivan Tomažin v Selški dolini pripravlja prve začetke oboroženega odpora proti okupatorju. Pri delu mu že veliko pomaga brat Zdravko. Hodita po vaseh in snubita somišljenike. Iščeta in zbirata odneseno vojaško opremo, predvsem pa orožje.

Knjiga bo izšla konec maja.