V lovu za prvo izjavo

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Prosti čas / sobota, 26. maj 2007 / 06:00

Škofjeločan Dare Rupar je življenje zapisal športnemu novinarstvu in kot pravi, si ne predstavlja, da bi počel karkoli drugega, čeprav je ta poklic včasih lahko tudi precej stresen.

»Po vseh teh letih novinarstva se je nabralo ogromno anekdot, ki se jim nato le še nasmejiš, na terenu pa stvari niso bile prav nič smešne … Včasih ne dobiš zveze z matično postajo ali pa imaš težave z delovnim mestom: nimaš kje sedeti, miza je premajhna ali pa delaš celo pod milim nebom. A poslušalce ne zanima v kakšnih razmerah si, pomembno jim je le, da posreduješ informacije,« pojasnjuje Rupar.

Precej časa sva rabila, da sva se uskladila za termin za intervju …»Naše delo je praviloma nepredvidljivo. Včasih po dva tedna delam cele dneve, spet drugič je dela manj. A če imaš svoje delo rad, ni problema.«

Torej vam ob družini, imate dve hčeri, ni bilo nikoli žal, da ste se odločili za novinarstvo?

»Žal mi je, da sem se prepozno začel profesionalno ukvarjati s tem. Približno 15 let mi športno novinarstvo predstavlja edino zaposlitev. Prej sem to počel kot stalni sodelavec, zaposlen sem bil drugje.«

Po izobrazbi pa niste novinar, kajne?

»Sem gimnazijski maturant. Vpisal sem novinarstvo na tedanji FSPN, a ga tako kot nekateri drugi kolegi nisem dokončal. Tega si verjetno ne bom nikoli odpustil. Sicer pa sem kot športni novinar najprej začel delovati na tedanjem Radiu Žiri, pisal sem tudi za Gorenjski glas. Nato sem izvedel za avdicijo na Radiu Slovenija, se prijavil in bil sprejet.«

Zakaj ravno športno novinarstvo?

»Odkar vem zase, sem navdušeno spremljal športne dogodke, si zapisoval stvari in izrezoval prispevke iz časopisov. Šport mi je - ne bom rekel vse - zagotovo pa mi je od nekdaj ogromno pomenil. Sam sem se ukvarjal z rokometom, dosegel sicer nisem ničesar, bil sem povsem povprečen igralec. Vendar mi je zaradi športnega udejstvovanja danes lažje razumeti športnike.«

V kakšnem smislu?

»Pri športnem novinarstvu je danes najpomembnejša tista prva izjava. Ko sem bil še športnik oziroma trener, sem vedno sovražil, da je nekdo igralca dobesedno potegnil z igrišča za izjavo, danes pa to počnem sam. To od nas zahtevajo uredniki in javnost. Včasih je videti neprimerno, ko zadihan športnik daje izjavo, a večina meni, da je to prava izjava. Sam sem prepričan, da so prave izjave tiste, ki jih športnik da, ko si »uredi« glavo ali celo prespi noč. Res so prve izjave zelo žive, a ne povedo tistega pravega. Mogoče gre celo za delno manipulacijo. Športnik takrat nima popolnoma urejenih misli. Ni važno, ali je bil na tekmi dober ali slab – izjava je vedno podrejena temu. Neposredno po tekmi ne razmišlja realno.«

Kateri šport najraje pokrivate?

»Pokrivam pestro paleto športov, vendar ne delam nobenih razlik. Vsi športi in športniki so mi enaki. Res je, da so določeni športi pri ljudeh bolj popularni, denimo nogomet je v svetu športa številka ena, sam pa na vse gledam enako.«

Za nekatere športnike velja, da neradi dajejo izjave ...

»Ob uspehu nisem zasledil športnika, ki ne bi dal izjave, drugače pa je ob neuspehu in to povsem razumem. Čeprav je vložil ogromno truda, pravega rezultata ni bilo. Sicer pa so nekateri bolj vešči dajanja izjav, drugi manj. Primož Peterka je bil v najboljših letih popolnoma nevešč dajanja izjav, danes pa, glede na to, kakšna veličina našega športa je, le še redke zanimajo njegove izjave, čeprav so med boljšimi, čvrstejšimi, konkretnejšimi. Jure Košir pa je bil od nekdaj odličen govornik; ve, kaj govori in za kaj gre v vrhunskem športu. To se vidi tudi po končani športni poti.«

Kakšni so pravzaprav vrhunski športniki?

»V prvi vrsti ljudje, tako kot vsi mi. Za vrhunskost mora biti človek drugačen v vseh pogledih. Marsikdo zaradi tega smatra, da so visoki, vzvišeni, a je to treba razumeti, saj so najvišji med najvišjimi. Zame je najboljši športnik obdobja samostojne Slovenije Iztok Čop in mi je žal, da ga nisem spremljal na velikih tekmovanjih, saj ne pokrivam veslanja. Visoko ga cenim, nekateri pa ga imajo za samosvojega, drugačnega. Ampak še enkrat poudarjam: tisti, ki dosežejo več od povprečja, morajo biti drugačni v svojem obnašanju in življenju.«

Slišimo vas tudi v vlogi komentatorja, kar verjetno ni lahka naloga, glede na to, da je publika lahko zelo kritična do komentatorjev.

»Biti novinar ali komentator oziroma reporter je velika razlika. Reporterstvo je zame eden večjih izzivov v športnem novinarstvu. Na radiu sicer redkeje komentiramo tekme v celoti. Najtežje je komentirati športe, ki so daleč stran od pogledov ljudi. Recimo komentirati pet minut juda, je mnogo težje kot pa celotno rokometno tekmo.«

Marsikdo si vaš poklic predstavlja kot idealnega, češ da veliko potujete, si ogledate ogromno tekem, srečujte športnike. Verjetno pa realnost ni tako rožnata.

»Nikoli nisem imel problemov z zgodnjim vstajanjem, delovnimi sobotami in nedeljami ali pa delati tudi po 12, 14 ur na dan. Potujemo sicer veliko, vendar je v tem delu ogromno stresa, ki ga mogoče v nekaterih drugih poklicih ni. Pravijo celo, da novinarji ne živijo dolgo. No, to je relativno. Vesel sem, da počnem stvari, ki sem si jih vedno želel. Priznam, da tudi za oglede v tujini včasih ostane kaj časa. Na velikih tekmovanjih, ki trajajo dva tedna, imamo tudi proste dneve. Nenazadnje se tudi v dveh urah da marsikaj videti ali ne videti.«

Koliko dni v letu ste v tujini?

»Odvisno. Bila so tudi leta, ko sem bil v tujini v povprečju po tri dni na teden, a je šlo za spremljanje ligaškega tekmovanja, kot je evropska košarkarska liga prvakov. Sicer pa so v zadnjem času stvari zapeljane tako, da smo v tujini manj, ker je postalo popularno stvari delati iz studia ob spremljanju slike na televizijskem ekranu.«