Lokalni program za kulturo - nepreslišano

Na osnovi določil Zakona o javnem interesu za kulturo iz leta 2002 je Občinski svet občine Jesenice s petmesečno zamudo 22. aprila 2004 sprejel Lokalni program za kulturo občine Jesenice 2004–2007. Vsako leto najkasneje junija bi po zakonu moralo biti občinskemu svetu predloženo poročilo o izvajanju programa v preteklem letu z oceno rezultatov in morebitnimi predlogi za spremembe in dopolnitve. To se ni zgodilo, čeprav je bil kršen zakon in čeprav bi program moral doživeti nekatere pomembne spremembe in dopolnitve. Na ta kakor na nekatere druge štiriletne programe s področja družbenih dejavnosti so na oddelku za družbene dejavnosti in splošne zadeve pozabili.

V uvodu programa je poudarjeno, »da program opredeljuje kulturne prioritete, cilje in ukrepe za dosego ciljev, in opredeljuje predvsem kratkoročne in srednjeročne cilje«. Kot izvedbeni dokument postavlja prioritete občinske kulturne politike in neposredno odgovarja na ključne probleme posameznih področij kulture. Lepi in spodbudni uvodni poudarki, žal pa v nadaljevanju, kljub takratnim javnim kritikam (dnevnik Delo, Jeseniške občinske novice, obsežne pisne pripombe svetniške skupine ZLSD na 15. redni seji Občinskega sveta 24. marca 2004), sledijo zelo posplošeni, načelni, ohlapni, nedorečeni in celo nasprotujoči si odgovori na uvodne opredelitve.

Ob takem programu bi bil občinski svet, če bi mu bilo predloženo poročilo, v zelo kočljivem položaju, kako oceniti izvajanje programa. Vsekakor pa bi bili svetniki in javnost po dvajsetih letih seznanjeni s celostno podobo kulture v občini, z rezultati in problematiko: od zavodov Gornjesavski muzej, Gledališče Toneta Čufarja, vključno s kinematografom Železar, Občinsko knjižnico, Glasbeno šolo in razvejano ljubiteljsko kulturo.

Občinski svet pa bi moral že v letu 2005 sprejeti tudi nekaj sprememb in dopolnitev. Tako na primer v obravnavanem programu preberemo, da je treba zagotoviti Občinski knjižnici nove prostore, da bo »v letu 2004 pripravljen idejni načrt in investicijski program« in da je predvidena selitev na novo lokacijo »delavski dom!« (sedanja varianta je Stara Sava). Program tudi navaja, da je pri Gledališču Toneta Čufarja predvidena gradnja prizidka za kulise, na drugem mestu pa v istem gradivu dostavek »s preselitvijo knjižnice se ponujajo prostori za skladišče kulis!« Nasploh bi o tem lahko še marsikaj rekli, še zlasti z vzdrževanjem prostora za kulturne dejavnosti, ker še do danes ni bil po 132. členu Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo opravljen popis nepremičnin in opreme, ki so bile na dan uveljavitve zakona v javni lasti, po stanju decembra 2002. To pa je dejansko osnova za načrtovanje sredstev za vzdrževanje in za načrtovanje novih naložb v kulturno infrastrukturo. Naj omenim, da je bilo v obravnavanem programu prikazano stanje javne kulturne infrastrukture oz. nepremičnin iz leta 1996, in še to nepopolno. Poleg tega pa vsi prostori v navedenih objektih niso namenjeni samo kulturi.

Nedvomno bi predstavniki zavodov in drugih dejavnosti, zajetih v programu, k tem pripombam še marsikaj dodali, kajti le na osnovi njihovih letnih poročil bi občinskemu svetu lahko predložili kar najbolj verodostojno stanje oziroma kulturno podobo občine. V zvezi z ljubiteljsko kulturo, ki se z njo zadnja leta zelo »žonglira«, bi dodal le, da je Zveza kulturnih društev, ki je v programu poudarjena kot »aktiven partner pri uresničevanju nalog občine na področju kulture«, iz tega partnerstva zadnja tri leta popolnoma izključena. In da se »mimogrede« spreminjajo tudi nekatera druga v programu poudarjena določila, kot na primer »predlog za dodeljevanje sredstev ljubiteljskim kulturnim društvom in samostojnim skupinam potrjuje odbor za šolstvo, kulturo in šport«. Že takrat to ni bilo v skladu s statutom občine, po letošnji januarski odločitvi občinskega sveta to potrjuje župan občine. In še bi se kaj našlo, kar bi dokazovalo, da se tudi z različnimi interpretacijami zakonodaje in statuta občine lahko izkorišča zaupanje župana, svetnikov in javnosti ter vse skupaj zavaja. Torej program za kulturo je eden od dokazov za nespoštovanje zakonodaje, nestrokovnost in površnost.

Joža Varl