Sedmica: Razcefrana Slovenija

Politiki so odločili: Slovenija se sme konstituirati v največ štirinajst pokrajin. Zaradi vrtičkarskega značaj našega naroda pričakujem, da ne bo niti ene manj, kvečjemu bo katera več. Kako so politiki do te številke prišli, ni jasno, ne glede na sodobni koncept vodenja regionalne politike, ki temelji na tako imenovani strategiji endogenega razvoja, pa se mi zdi toliko pokrajin na tako majhnem prostoru nerazumno cefranje celote. Enako neracionalna se mi zdi delitev Gorenjske na tri ali celo štiri dele. Tudi zaradi birokracije, ki jo ta delitev prinaša.

Poudarjam, Bled, Bohinj, Gorje, Radovljica, Tržič, Žirovnica, Jesenice in Kranjska Gora imajo vso pravico, da se odločijo za samostojno pot in ustanovijo svojo pokrajino, se pravi, Zgornjo Gorenjsko. Enako velja za Domžale, Kamnik, Komendo, Mengeš, Moravče, Trzin, Vodice in Lukovico in tako imenovano podjetno regijo, ki je nekoč tvorila kamniško-litijski okraj. Zemljepisno vzeto, ne bo celota zato nič manjša; Slovenija bo ostala Slovenija, Gorenjska pa Gorenjska in bo še naprej segala od Bohinja do Moravč.

Župane občin, ki ležijo severno in vzhodno od slovenske prestolnice, do neke mere razumem, da na periferiji ljubljanske pokrajine ne vidijo razvojne perspektive. Ne nazadnje je zaradi bližine Ljubljane »prizadeta« celo tako močna občina, kot je Kranj. Precej težje kot župane podjetne regije pa razumem župane občin, ki ležijo severno od Kranja, in se sprašujem, v čem je vzrok, da si želijo lastno pokrajino. Kajpada dopuščam možnost napačnega razmišljanja, vendar drugje kot v nezaupanju do regijskega središča, se pravi do Kranja, vzroka za ustanovitev Zgornje Gorenjske kot samostojne pokrajine ne vidim. Ali je (domnevno) nezaupanje upravičeno ali ne, bodo morali razčistiti župani razvitega in nerazvitega dela Gorenjske, dejstvo pa je, da z (morebitno) ustanovitvijo lastne pokrajine župani občin Zgornje Gorenjske krivdo za svojo nerazvitost posredno pripisujejo Ljubljani oziroma Kranju. In v tem je lahko past njihovega prihodnjega razvoja. Naj spomnim na avstro-ogrsko monarhijo. Čeprav je imela Gorenjska takrat nad sabo Dunaj in Ljubljano, je bila znotraj Kranjske vendar najbolj razvita pokrajina. Hočem reči, da vzrokov za nerazvitost oziroma za manjšo razvitost ni pametno iskati samo v zunanjem okolju.

Po mojem mnenju je gospodarska nerazvitost, na kateri župani Zgornje Gorenjske gradijo svojo prihodnost, nezadosten argument za ustanovitev lastne pokrajine. Navsezadnje so tudi znotraj Zgornje Gorenjske razlike v razvitosti oziroma nerazvitosti in tudi znotraj Zgornje Gorenjske lahko pride do nezaupanja v novo regijsko središče.

Pri ustanavljanju novih pokrajin (tudi znotraj Gorenjske) in cefranju Slovenije na prafaktorje je treba razumeti, da pri sodobnem konceptu vodenja regionalne politike ne gre le za odpravljanje notranjih razvojnih razlik, pač pa v prvi vrsti za spodbujanje razvojnih polov in mednarodne konkurenčnosti vseh delov države. In še to je treba razumeti, da so pokrajine in z njo država močne toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen. Ko bomo to razumeli in dojeli, bomo zgubili nezaupanje v regijsko središče, s tem pa tudi željo po političnem vrtnarjenju.