Železniki skozi čas

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: GG Plus / petek, 18. maj 2007 / 06:00

V Valvazorjevem času so imeli Železniki prek dva tisoč prebivalcev. Ko je leta 1902 ugasnil plavž, se je zaradi brezposelnosti in revščine izselilo veliko ljudi. Leta 1939 so imeli Železniki samo še devetsto prebivalcev, ugotavlja Vida Košmelj, avtorica monografije o Železnikih.

Pred kratkim je izšla monografija Vide Košmelj Železniki skozi čas, v kateri avtorica pripoveduje o preteklosti svojega rojstnega kraja. Kot pravi, je bila že kot deklica zelo radovedna: »Dr. Rudolf Andrejka je večkrat pisal o Železnikih in je po podatke prihajal tudi k mojemu očetu, za katerega je pravil, da je živa zgodovina. Za takšne stvari sem vedno imela pokonci ušesa in poslušala v kakšnem kotu, dokler me niso napodili. Veliko informacij, ki sem si jih tedaj zapomnila, mi je prav prišlo pri knjigi,« se spominja avtorica, ki jo je poklicna pot – bila je ginekologinja - pripeljala v Kranj. »A sem se vseskozi zanimala za Železnike. Ogromno informacij sem dobila v 60. letih, ko sem se zaradi kratke bolezni za nekaj časa vrnila v rodni kraj in se tam pogosteje srečevala s starejšimi domačini,« je dejala. Njihova pričevanja je Košmeljeva začela že takrat zapisovati, a kot pravi, le za svojo dušo. Da bodo pričevanja in spomini na mladostniška leta, ko so k njenemu očetu zahajali izobraženci, kdaj ugledali luč sveta v monografiji, si ni predstavljala. K temu jo je spodbudilo spoznanje, da mladi v Železnikih danes o svojem kraju vedo bore malo in da bo ustno izročilo, ki se je ohranjalo iz roda v rod, prej ali slej šlo v pozabo.

Avtorica je osrednjo pozornost namenila razmeram in dogodkom v drugi polovici 19. stoletja in začetku 20. stoletja. Opisala je stanovanjsko gradnjo, življenje premožnih fužinarjev in revnih prebivalcev, se dotaknila pomembnejših rojakov, šolstva, običajev, obrti, hrane, oblačilne kulture, socialne diferenciacije, požarov, bolezni, zdravljenja, čipk … Železniki so bili sicer v listinah prvič omenjeni leta 1348, v 13. stoletju naj bi se tam naselili Furlani in Beneški Slovenci. V Valvazorjevem času so imeli prek dva tisoč prebivalcev. Ko je leta 1902 ugasnil plavž, se je zaradi brezposelnosti in revščine izselilo veliko ljudi, leta 1939 so tako imeli Železniki le še devetsto prebivalcev, ugotavlja Košmeljeva in dodaja, da je bilo v Železnikih veliko intelektualcev: »Strica, ki sta študirala na Dunaju, sta vedela povedati, da je bilo med letoma 1910 in 1914 tam od deset do petnajst študentov iz Železnikov.« Redki vedo, je nadaljevala avtorica, da iz Železnikov izhaja tudi advokat dr. Blaž Crobath, pri katerem je bil zaposlen France Prešeren. »Dr. Crobath se je večkrat vračal v rodni kraj s hčerko Luizo Pesjakovo, pesnico, ki jo je nekaj časa inštruiral Prešeren, in je tudi opisala poti v Železnike. Crobath je bil rojen v isti hiši kot znani zgodovinar, kranjski dekan Anton Koblar.«

Najstarejša hiša v Železnikih je znamenita Plnada. »Ta menda v požaru leta 1620 ni povsem pogorela in je nedotaknjena ostala tudi v velikem požaru leta 1822, ko so razen Plnade, bajte na Škarjevcu in cerkve sv. Frančiška pogoreli celotni Železniki s Češnjico in Studenim,« je razložila Košmeljeva. Plnado naj bi kmalu po naselitvi kraja v 13. stoletju sezidali Furlani, ki so jo za spomin na rodno Palmanovo poimenovali Palmada. Omeniti je treba še zaključek stolpiča z medvedovo glavo, saj skoraj identična krasi Homanovo hišo v Škofji Loki. »Nedvomno je oboje delo istega mojstra reliefnih figur,« meni avtorica.

Za Železnike so bili zelo značilni tudi mali kruhki. »V Škofjo Loko so jih prinesle nune klarise, ki so leta 1858 prodale grad uršulinkam. V Železnikih sta jih pekla dva: stari vdovec Lokač – Valentin Šmid in Beta Vidmarjeva. Otroci smo vedno hranili denar, da smo lahko šli po najljubše slaščice. Kruhek je bil prve dni zelo trd in temno rjav, nato se je zmehčal in posvetlil. O sestavinah se je vedelo le, da sta v njem med in mleti poper. Za dražgoške kruhke so pravili, da so bile v njem tudi mlete suhe hruške,« je povedala.

Čeprav je Košmeljeva v monografiji zbrala veliko podatkov o starih časih in ljudeh, pa je, kot pravi, ostalo še nekaj nejasnosti: »V prvi polovici 19. stoletja je v Železnikih živelo kar nekaj ljudskih pesnikov, katerih dela tonejo v pozabo. Tudi življenje nekaterih umetnikov je slabo opisano ali celo neznano. A raziskave o tem prepuščam mlajšemu rodu.«