Kaj potrebujemo pravzaprav?

Besedilo: BoF
petek, 11. maj 2007 / 06:00

Seveda je dolina, kjer leži naše mesto, ozka, toda ali med vsemi temi trgovskimi centri potrebujemo še kaj?

Veter proti Mojstrani se je odmikal jutranjemu soncu, ki je škilil v fris bolj in bolj zagreto. Toda okoli ovinka tik pred križiščem za na Malo Mežaklo je pridrajsal z vso silnostjo velik tovornjak, ki si je zaželel peska, za njim pa prah v oblakih in smrad po kurilnem olju, ki ga je šoferska baraba natočila v rezervoar za gorivo, da bi prihranila. A je to normalno? Seveda, sem si brundal, ko sem lezel iz grmovja, kamor sem odskočil, da me ne bi rohneča zverina predelala v grobo mleto pašteto, ki se jo da kupiti v onih veletrgovskih centrih. Seveda je to normalno, če se poganjaš na predelu od nekdanjega Žvagnovega mostu proti Karavanškemu tunelu. Na rolerjih, biciklu, peš ali tekaško navdušen.

Ko sem se prvič podal na tek, pameten zaradi teoretičnih izsledkov drugih, sem namesto da bi po smelem osebnem planu pretekel pet kilometrov, skorajda krepnil po slabih štiristo metih. Nobenih tekaško razvitih mišic, pljuča zakajena z dnevnim odmerkom dvojnega pakiranja in v žilah nenadzorovano promilno mešanje iz večera v večer. Delo pa seveda pred ekranom, vmes kikiriki ali čips in kakšen prdec od zadaj. To je bila vsa telesna aktivnost. Pa mi je potem model iz Ljubljane podtaknil ultrašportnika za družbo, ki za jutranje razmigavanje predrgne od dvajset naprej. Kilometrov, da se razumemo. Ko sem skušal to še sam osebno, sem pred tremi leti spoznal, da me bo zaradi teka konec. Ampak če ne ... Bom pa prav tako stegnil vse od sebe, le da na manj eleganten način. Odločitev je bila v mojih rokah. Sprejel sem jo tako, da imam za seboj že ljubljanske, sežanske, palmanovske in beograjske maratone. In še bodo pretečeni novi in novi.

Ko sem družbi ob točilnem pultu namigoval, da se skorajda vsako jutro poženem na tek tam gori, kjer švigajo kamioni in za njimi prepotentni mulci z mozolji, narodnjaki v zvočnikih in velikimi starimi kripami, so mi družabniki namigovali, da sem poleg že tako izkazane bebavosti še dodatno oplemenitil svoje bivanje na tem planetu s tekanjem. Pa sem jih prepričal in jim natvezil tezo z naslovom: Kaj je tek? Premikanje leve noge pred desno in potem desno pred levo in tako naprej. Pa če se da malček hitreje, toliko bolje! Vmes zašvicaš, včasih bruhneš, ves čas hropeš, pred očmi se rišejo kolobarčki, oblačila smrdijo, da o tekaških copatih ne pišem preveč. Ko gre somišljenik hitreje, bi ga najraje okoli ušes zaradi zavisti. Če ga seveda ujameš! Smo se spogledali, urezali še eno rundo in ... Danes nas je veliko. Nisem sam. In vsak dan nas je več! Prav na tistem predelu proti Karavanškemu predoru.

Zjutraj sem ponavadi v družbi zvoka svojih korakov, le naš mestni pesnik mi s počasnim gibom pokima za dobro jutro. Tam pred njim se večkrat srečata dva starejša, ki zagotovo pregledata vsako ped Save, kje se skrivajo ribe, in še dva poznam zaradi rednih jutranjih korakov, ki so gibki in odločni. Popoldne, kadar se mi zjutraj ne ljubi izpod odeje, jih je na tem predelu veliko. Kolesarjev, vozil, tekačev, onih na rolerjih in sprehajalcev. Pa seveda mularija z narodnjaki, tovornjaki in tisti, ki z vozili objestno iščejo bližnjico do Hrušice ali obratno. V vseh teh treh letih sem naletel dvakrat na može postave in enkrat plačal kazen, ker se mi prepotenemu ni dalo prek preznojenega tekstila povleči varnostnega pasu. Pa ni problem v policistih, kje pa! Problem je v odgovoru, kaj Jeseničani potrebujemo in kaj hočemo. Primerjajmo se z Ljubljančani: oni so pametni, mi ne zaostajamo. Oni imajo hokej, mi veliko boljšega! Oni se radi gibajo, nam te želje tudi ne manjka. Ampak oni imajo vsaj park Tivoli na dosegu roke, mi pa ...

Na koncu: zakaj se v srednjih letih, ko je večino naših staršev v tej dobi s trebuhom v rokah pestoval domači naslanjač, vse več ljudi odloči za gibanje na nenavadno veliko število kilometrov? Težko bi dal natančen odgovor, kajti treba je poizkusiti in biti vztrajen. Prvih štiristo metrov na treningu je najtežjih, potem pa postane zanimivo in zabavno. In tistih štiristo metrov jih opravi vse več. Zato potrebujemo predel od Plavža do Karavanškega predora. Za gibanje. Varno in prebivalcem mesta prijazno. Urejeno. Kakšno parkirišče, prepoved vožnje za večja vozila, popolno zaporo ceste prek vikendov. Koši za smeti ne smejo manjkati in morda kakšen plastičen zabojnik za nujen postanek. Pa še kakšno oznako, označbo in obvestilo ter nekaj dobre volje. Pa če je tisti, ki so bili izvoljeni kot zastopniki mesta, nimajo ali je za kaj takega ne zmorejo najti, naj pridejo med tiste Jeseničane, ki se preganjajo v znoju na prej opisanem območju. Našli jo bodo pri vsakem, ki se poda ob Savi gor in dol.