Sedmica: Privatizacija znanosti

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 11. maj 2007 / 06:00

Na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo so pripravili osnutek zakona o visokošolski in raziskovalno razvojni dejavnosti. Rektorjem slovenskih univerz je zavrela kri in razširjena rektorska konferenca je zakonski osnutek gladko zavrnila. Rektor Univerze v Mariboru dr. Ivan Rozman je grožnjo z odpravo avtonomije univerze, kar zakonski osnutek v resnici je, komentiral: »Predlog zakona predvideva politizacijo univerz, kar bi bil unikum v Evropi in v svetu, če podobnega modela ne bi bilo v Srbiji.« Mrtvo hladen je ostal le akademik Boštjan Žekš, redni profesor na ljubljanski medicinski fakulteti, predstojnik Univerze v Novi Gorici in predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Iz tega je mogoče potegniti, denimo, zaključek, da je poskus reforme visokošolske in raziskovalno razvoje dejavnosti pravzaprav njegovo maslo.

Ker verjamem, da bo klub slovenskih akademikov ravnal najmanj tako modro, kot je ravnala rektorska konferenca, in bo zakonski osnutek zavrnil, kosti, ki jo je javnosti vrgel minister Jure Zupan, ne nameravam glodati na tisti strani, kjer se je drži politizacija. Past reforme vidim v poskusu privatizacije visokošolske in še zlasti raziskovalno razvojne dejavnosti, v kateri se v najvišji znanstveni sferi vrti največ denarja. V tem, da je spoštovani gospod akademik Boštjan Žekš in še kdo drug z eno nogo (ali roko, če hočete) v državnih jaslih z drugo pa v (za zdaj še namišljenih) zasebnih, namreč prepoznam model pri(h)vatizacije nekdanjih družbenih podjetij. Povedano drugače, za moje razumevanje stvari je Univerza v Novi Gorici navaden by pass javne znanstvenoraziskovalne dejavnosti.

Preden se kdorkoli v tej državi loti reforme izobraževalnega sistema in raziskovalno razvojne dejavnosti, je treba razčistiti: prvič, kaj je javno, in drugič, kaj je zasebno, oziroma katera bistvena razlika loči javno od zasebnega. Če govorimo o denarju, in o tem govorimo, je javni denar ves tisti denar, ki je vzet iz bodisi državnega bodisi občinskega proračuna, se pravi iz blagajne, v katero se steka denar davkoplačevalcev, zasebni denar pa prihaja iz blagajn, v katerih ni niti centa davkoplačevalskega denarja. Posledično so javne vse tiste ustanove, ki operirajo z javnim denarjem, zasebne pa tiste, ki živijo na račun zasebnega kapitala.

Na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ne skrivajo, da se tako dodiplomski kot tudi podiplomski študij na Univerzi v Novi Gorici napaja z denarjem davkoplačevalcev. Na univerzi pa so mi priznali, da je za podiplomski študij v lanskem letu ministrstvo primaknilo petinpetdeset odstotkov javnih sredstev. Če temu denarju dodamo še znanstveno raziskovalne projekte, ki jih na račun javnih znanstvenoraziskovalnih centrov dobijo na državnem razpisu, je status Univerze v Novi Gorici kristalno jasen. Vsaj za zdaj ne gre za zasebno, pač pa za javno ustanovo. Zasebna bo, ko se vanjo ne bo pretakal denar davkoplačevalcev in ko bodo študentje študij plačali. Tako kot, denimo, na Oxfordu ali na Harvardu. Ampak. V tem primeru bi odklenkalo tudi spoštovanemu gospodu akademiku Boštjanu Žekšu in še komu drugemu, saj bi se tudi na novogoriški univerzi zavedeli pomena konkurenčne klavzule. Odklenkalo tudi ali predvsem zato, ker ne bi bilo več javnega denarja.