Srednjeveška glasba v Srednji vasi

Janez Jocif, priznani loški zborovodja in kulturni delavec, je na srednjeveških freskah v Srednji vasi pri Šenčurju razbral tudi zanimivo in dragoceno pričevanje o glasbeni kulturi tistega časa ...

Poznana, zgledno obnovljena in vzdrževana dvojna cerkev sv. Radegunde in sv. Katarine v Srednji vasi pri Šenčurju, hrani poleg dragocenih arheoloških, arhitekturnih in likovnih elementov tudi zanimiva pričevanja o glasbeni praksi časa, v katerih je nastajala.

Severna stena starejše Radegundine cerkve je poslikana z ikonografskima sklopoma Kristusovega pasijona in pohoda svetih treh kraljev ter je datirana v čas okoli leta 1440. Med kraljevim spremstvom, za katerega so gotski freskanti pogosto jemali vzore kar iz svojega realnega sveta, so naslikani tudi glasbeniki. Med upodobljenimi inštrumenti zasledimo različne vrste trobil (»bucine«, »s« trobente), šalmaje (pihala z dvojnim jezičkom, predniki sodobne oboe, v ljudski glasbi so se v naši soseščini ohranili kot istrske »sopele«) in pavke (par različno uglašenih kotlastih bobnov). Lahko trdimo, da gre za upodobitev najbolj znane in po zvoku fascinantne renesančne inštrumentalne zasedbe, t.i. »alte capelle«, ki jo sestavljajo dva ali trije šalmaji v različnih velikostih (sopran, alt, tenor), renesančna pozavna (v basovski vlogi) in različna spremljevalna tolkala. Njeno nasprotje je »bassa capella«, v kateri lahko sodelujejo lutnja, harfa, kljunaste in prečne flavte, fidel itd. Namenjena je intimnejšemu muziciranju v zaprtih prostorih. Inštrumente iz omenjenih skupin zasledimo v rokah angelov, ki »prepevajo božjo slavo« na stropih mnogih prezbiterijev naših gotskih cerkva. Zanimivo je, da dokaze o obstoju obeh zasedb najdemo v pisnih virih za zgodovino nekaterih naših večjih mest. Mestne oblasti so namreč (dokumentirano v 16. st., verjetno pa tudi že prej) vzdrževale profesionalne glasbene skupine deželnih trobentačev (»alta capella«), člani so opravljali tudi diplomatske naloge) in mestnih piskačev (glasbeniki nižjega ranga, igrali so različna pihala, godala in druge inštrumente in običajno niso bili na rednih plačilnih listah). Oboji so sodelovali na protokolarnih dogodkih, ob praznikih tudi pri cerkvenem bogoslužju, predvsem pa na pogostih družabnih prireditvah in plesih.

V sosednji cerkvi sv. Katarine nas z glasbenim svetom povezujejo miniaturne upodobitve angelov na lesenem, kasetiranem baročnem stropu v cerkveni ladji. Ob pozornem ogledu, bomo v rokah nekaterih zelo shematsko upodobljenih angelov prepoznali tipične baročne instrumente: violine, violončelo, lutnjo in težko določljivi trobili. Če pri freskah lahko govorimo o poskusu nazornega prikaza realnega sveta, služijo približno tristo let mlajše upodobitve predvsem dekorativnim namenom. Kljub shematičnosti in zaradi slabše ohranjenosti ponekod že težji razpoznavnosti pa nam številni natančno naslikani detajli inštrumentov govorijo o tem, da jih je slikar dobro poznal, iz česar lahko sklepamo, da so bili del njegovega vsakdanjika.

Zaradi redkosti materialnih dokazov obstoja zgodnje glasbene prakse na Slovenskem, so tudi omenjene upodobitve pomembni kamenčki na poti proti duhovnemu svetu naših prednikov.