Bodo izgubili pet gasilcev?

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: Kronika / ponedeljek, 30. april 2007 / 06:00

Jeseniški poklicni gasilci so edini na Gorenjskem, ki so usposobljeni za posredovanje ob požarih v predorih. Kljub temu jim grozi, da bodo morali v letu 2008 odpustiti pet gasilcev.

Jesenice - V Gasilsko reševalni službi Jesenice (GARS) je trenutno zaposlenih 26 ljudi (s tajnico vred). Od tega za pet gasilcev prispeva denar Družba za avtoceste Republike Slovenije (DARS), saj skrbijo tudi za intervencije ob požarih v Karavanškem predoru. Po dogovoru med ministrstvoma za promet in obrambo ter DARS-om iz leta 1997 pa naj bi plačevanje petih gasilcev prihodnje leto prevzela uprava za zaščito in reševanje. V pogojniku pišemo zato, ker bi teh pet gasilskih mest najraje ukinili. »Na to temo smo se sestali prejšnji ponedeljek, kjer smo jim jasno povedali, da če nam ne bodo priznali petih gasilskih mest, potem Gasilsko reševalna služba Jesenice ne more več skrbeti za požarno varnost v karavanškem predoru,« je pojasnil direktor javnega zavoda GARS Jesenice Jože Klinar.

Jeseniških gasilcev ne pesti le kadrovska šibkost, ampak tudi pomanjkanje opreme za posredovanje v predorih. Ob odprtju karavanškega predora leta 1991 so prejeli dve leti staro vozilo za tehnično reševanje in nevarne snovi, ki ni več ustrezno za gašenje v karavanškem enocevnem predoru. »Potrebovali bi vsaj eno novo vozilo in vlada je decembra lani tudi sprejela sklep, da nam ga mora DARS kupiti. A javno naročilo zanj še ni bilo izdano, tako da ga verjetno pred letom 2009 ne bomo videli. Zanimivo pa je, da so takšno vozilo že dobili postojnski gasilci, pa čeprav tam sploh nimajo predora,« opozarja Klinar.

Že sedaj so gasilci na naši strani Karavank precej slabše pripravljeni na hude nesreče v predoru kot pa severni sosedje. To se je pokazalo minulo sredo, ko je na slovenski strani karavanškega predora zgorel avtomobil makedonskega državljana. V gašenju je s petimi vozili sodelovalo deset jeseniških in sedem avstrijskih gasilcev, na avstrijski strani predora pa je v pripravljenosti čakalo še dvanajst vozil in 80 izurjenih gasilcev. Na naši ni bilo nikogar, saj po načrtu za posredovanje ob nesrečah v predoru Karavanke sploh ni predvideno, da bi ob takšnih nesrečah vpoklicali tudi prostovoljne gasilske enote.

»Če bi bil požar večji, bi bilo vprašanje, kako bi ga obvladali. Že tako nam je šlo vse na roke. Zagorelo je, ko je bila na delu naša najštevilnejša skupina in ko ni bil nihče na dopustu ali bolniški. K sreči je bil zelo priseben tudi operater v predoru, ki je lastnoročno sprožil protipožarni sistem. Če operater požara ne bi takoj opazil, potem bi se sistem najverjetneje samodejno sprožil kar nekaj minut kasneje, zaradi tega pa bi bila tudi naša intervencija precej zapoznela,« pravi Klinar. Prve pol ure so imeli gasilci tudi težave z zvezami. »Dokler nismo začeli uporabljati mobilnih telefonov, sploh nismo imeli stika s štirimi našimi gasilci, ki so bili prvi v predoru.«

Vodja intervencije Matjaž Korbar je po koncu gašenja potarnal, da je v času požara slabo delal prezračevalni sistem v predoru. »Zadnji kilometer smo vozili povsem v dimu,« je dejal. Klinar dodatno pojasnjuje, da je sprejemljivo, če se zaradi dima ne vidi približno štiristo metrov naprej, nikakor pa ne cel kilometer.

V Darsu namige, da naj bi prezračevalni sistem v predoru Karavanke slabo deloval, zavračajo. »Ob sredinem izrednem dogodku se je namreč – tako kot je predvideno – nemudoma sprožil avtomatični protipožarni program, ki je računalniško voden in je s predvidenimi postopki pravilno odstranil dim iz predora,« nam je odgovoril Matej Kušar iz Službe za komuniciranje. »DARS z rednimi mesečnimi pregledi skrbi za pravilno delovanje sistema prezračevanja, vključno s protipožarnim programom, da bi zagotovil najvišjo možno stopnjo prometne varnosti, ki jo je v enocevnem predoru mogoče zagotoviti. Zadnji podroben pregled, v katerem ni bilo ugotovljene nobene pomanjkljivosti, je bil opravljen 6. aprila 2007,« je še pojasnil Kušar.