Živeti v kaverni

Minilo je že skoraj 60 let, odkar sta se takrat Julija in Ana Carl s svojo družino vselili v vojaško kaverno pod Mrzlim Vrhom.

Družina, v kateri je bilo takrat od enajstih živečih doma še šest otrok, je prej živela pri nekem kmetu, po vojni pa je oče šel vprašat na občino, če bi se lahko preselili v zapuščeno kaverno. Zgradba, ki ni nikoli uspela služiti svojemu pravemu namenu, je po vojni ostala popolnoma izropana, ostale so samo gole stene, železne naoknice in glavna vhodna vrata. Domačini pravijo, da so prihajali ljudje iz drugih krajev in iz kavern odnašali vse, kar se je odnesti dalo. Železne postelje, mize, volnene žimnice in celo okna. Volno iz žimnic so ženske kasneje uporabile za pletenje jop in nogavic.

Carlovi, ki so kaverno dobili v najem, so si tam uredili skromen dom. Večina otrok se je sčasoma odselila v bližnje kraje in tujino, danes pa tu bivata le še sestri Ana Eniko in Julija Cigale s svojimi možmi. Včasih je v delu zgradbe obratovala planinska koča, za katero je deset let skrbela Julija, sedaj pa sta tu le še dve skromni stanovanji in vrsta neobdelanih prostorov, ki jih v zadnjem delu povezuje dolg, ozek hodnik. Ko je pred dobrimi desetimi leti v Posočju pustošil potres, se je delno razmajala tudi streha kaverne, ki sedaj občasno ob večjem deževju in snegu zamaka. Sicer pa pravijo, da jim tu nič ne manjka, če jim bo le zdravje še dolgo služilo. Imajo vse, kar potrebujejo, pred leti so napeljali tudi telefon. Poleti je v kaverni, ki je vzidana globoko v breg, prijetno hladno, pozimi pa prijetno toploto oddajata štedilnik in krušna peč. Hiša je vedno polna obiskov, zato jim nikoli ni dolgčas. Sedaj ko so upokojeni, radi pridejo v varstvo tudi Anini in Viktorjevi pravnuki, ki se lahko brezskrbno igrajo v zavetju narave.

Družini bi radi uredili lastništvo, da bi kaverno lahko odkupili, pa se še vedno ne ve povsem natančno, komu sploh pripada. Državi, vojski, občini, zasebnikom ... Tako bi lahko kakšno stvar popravili, kaj dozidali in prenovili, dokler se še splača.