Kamnogoriški jezuit v Mehiki

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 23. april 2007 / 06:00

Ob 350-letnici rojstva rojaka Marka Antona Kappusa so v Kamni Gorici pripravili spominski večer s predavanjem o življenju in delu slovenskega jezuita in misijonarja v Mehiki.

Večer sta prejšnjo soboto v Domu krajanov v Kamni Gorici pripravila Kulturno društvo Kamna Gorica in Kovaški muzej Kropa v sodelovanju z velikim poznavalcem Marka Antona Kappusa, arheologom v Narodnem muzeju Slovenije, Tomažem Nabergojem, ki se je s Kappusovim misijonarskim delom v Mehiki pobliže spoznal pred petnajstimi leti, ko je še kot študent potoval po tej srednjeameriški državi. V prijetno polni dvorani je Tomaž Nabergoj na doživet način pripovedoval o življenju Kappusa in njegovem pomenu za ljudi v Mehiki, kjer je v državnem arhivu v Ciudad de Mexicu našel tudi njegovo pismo, ki marsikaj razkriva o njem in njegovem času. Predstavil je tudi že raziskana dognanja o Kappusu, predvsem s strani dr. Janeza Stanonika.

Marko Anton Kappus se je rodil 12. aprila 1657 v Kamni Gorici v premožni in ugledni rodbini, ki je imela v lasti železarsko topilnico in rudnik železa in je bila pomembna tudi v družbenem in kulturnem življenju na Kranjskem. Šolal se je v jezuitskih šolah, osemnajstleten stopil v jezuitski red na Dunaju in nato učil latinščino v jezuitskih kolegijih v Slovenji, na Hrvaškem, v Avstriji in Italiji. Leta 1686 je bil posvečen v duhovnika. Želel je v misijone na Kitajsko, a ker tam ni bilo prostega mesta, je odšel v Mehiko, natančneje v Sonoro, kjer je do smrti leta 1717 deloval skoraj izključno med ljudstvom Opata. Dve leti pred smrtjo je celo zasedal najvišje mesto v jezuitski hierarhiji v Sonori. Umrl je 30. novembra 1717, okoliščine njegove smrti pa niso znane. Skupaj z v tistem času znanim jezuitom Kinom se je ukvarjal tudi s kartografijo in med drugim dokazal, da Baja California ni otok, ampak polotok. Kappus je zapustil kar precej dokumentarnega gradiva, v glavnem V Mehiki, ZDA in Italiji, nekaj malega tudi v Sloveniji. Med njimi so pisma, seznami, komentarji in drugi dokumenti, med njimi so še posebej zanimiva pisma, ki jih je pisal na Kranjsko.

Nabergoj je predstavil Kappusovo delo v Mehiki in ga hkrati predstavil kot človeka, ki poskušal ljudi v drugem svetu sprejemati takšne, kakršni so. Njegova želja je menda celo, da bi se naučil jahat, da bi šel po isti poti, ki jo je v Mehiki opravil Kappus. V nadaljevanju je Saša Florjančič predstavila tudi nekatere kasnejše pomembnejše sorodnike iz rodbine Kappusov, pravnika Karla Jožefa, njegovega brata Frana Žigo, še nekatere Kappuse, ki so se odločali za jezuite, Janez Andrej je bil profesor fizike in matematike v Zagrebu, ter cerkvenega prava v Ljubljani in Gorici vse do gozdarsko izobraženega Adolfa Kappusa pl. Pichelsteina in njegovih sinov Vladimirja in Antona, ki sta oba veliko publicirala v reviji Lovec … Organizatorji večera so pripravili tudi zloženko o Kappusih, v Kovaškem muzeju pa so se zavezali, da bodo v enem prihodnjih let družini Kappus posvetili tudi posebno številko glasila Vigenjc.