Kar more, to mož je storiti dolžan

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 28. oktober 2011 / 06:00

Ali veste, kdo je Slovencem napisal protikorupcijski program? Simon Gregorčič v verzih: "Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, / kar more, to mož je storiti dolžan!" Človek je dvojno zavezan: svoji službi in samemu sebi, svoji "osebni integriteti" ... A pohlep je dostikrat močnejši.

Ko Slovenec zasliši ali prebere tujko korupcija, se mu ta v glavi kar sama od sebe prevede v slovensko besedo podkupovanje. Ob tem le malokdo še ve, kakšen je prvotni pomen te latinske besede. Pridevnik corruptus označuje nekoga, ki je pokvarjen, popačen, izprijen, razuzdan, samostalnik corruptio pa pomeni pokvarjenost, izprijenost, napačnost. Corruptor je najprej pogubitelj in spačitelj, šele nato podkupovalec in zapeljivec. Podkupovanje je torej ena od oblik moralne pokvarjenosti. Podkupovalci lahko uspevajo le v družbenem okolju, v katerem so ljudje, ki so pripravljeni podkupnino sprejeti. Tudi ti so pokvarjeni, korupcija je vzajemno razmerje, zanjo sta potrebna vsaj dva.

Vprašanje je tudi, kje se korupcija začne? Katera je tista točka, kjer se pozornost sprevrže v podkupovanje? Ko sem hodil v osnovno šolo, smo spotoma na travniku nabrali rož in jih ob začetku pouka izročili tovarišici. Prijazno se je zahvalila, a ne verjamem, da bi bile ocene zato kaj višje. Sošolec s kmetov, ki se je bolj težko učil, je v papirnatem škrniclju prinesel klobaso in jo učiteljici dal kar pred razredom. Bilo ji je nerodno, vzela je vseeno. Je bila to že korupcija? Če bi sešteli vse potice in klobase, ki so jih verniki znosili v župnišča, bi lahko zatrdili, da so ta prava legla korupcije? Najbrž ne, to je bil ljudski običaj; tisti, ki so darovali, pa samo zaradi tega gotovo niso v nebesih. Se na meji korupcije gibljejo poslovneži, ki ob obiskih izročajo ali sprejemajo dragocena poslovna darila? Jo prekoračijo politiki, ki pridejo prerezat trak, potem pa se pustijo še bogato postreči in obdarovati? So moralno pokvarjeni podeželani, ki prihajajo k vplivnim rojakom v prestolnico in jih nagovarjajo, da bi posredovali v tej ali oni zadevi? Je vprašljivo početje županov in direktorjev, ki kar naprej obiskujejo ministre z raznimi »vlogami«? Kako oceniti podobno ravnanje v nadstropju nižje, kjer si krajevni veljaki in navadni prosilci kar naprej podajajo županovo kljuko, moledujoč, naj prej asfaltira njihovo ulico kot sosedovo? In še in še.

Gornja odstavka sem povzel po članku, ki sem ga napisal pred desetimi leti. Na Glasovi preji z Goranom Klemenčičem, predsednikom Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), pa sem videl, da sem korupcijo po eni strani opredelil preširoko (kot moralno pokvarjenost), po drugi pa v njenem pravno opredeljivem obsegu preozko; v mislih sem imel predvsem podkupovanje (modre kuverte), ki je po Klemenčičevi ugotovitvi v Sloveniji še najmanjši problem (večji je v mnogih vzhodnih in južnih državah). Spregledal sem korupcijo belih ovratnikov, povezano na primer s tihotapstvom drog in orožja; značilni primer te vrste je najbrž tudi afera Patria. Predvsem pa tisto vrsto korupcije, ki nas ta čas najbolj ogroža – t. i. sistemsko korupcijo. Ta se zgodi v primerih, ko eni zaradi »vez in poznanstev« dobijo ugodnejše kredite kot drugi - primer bivše vodje vladnega kabineta Simone Dimic. Ali pa, ko se »po domače« deli proračunski denar – med novejšimi in najbolj odmevnimi je primer državnega sekretarja Andreja Horvata, čigar pokvarjeno početje je prva odkrila in javila ravno KPK.

Ko je bil Klemenčič pred letom izbran za vodenje KPK, so v sporočilu komisije zapisali, kar sledi. »Z odgovornostjo lahko ugotovimo, da problem visoke sistemske korupcije in 'state capture', kjer država in državno premoženje postaneta talca parcialnih interesov in različnih mrež, v Sloveniji obstaja in se povečuje. Gospodarska kriza, drugi val privatizacije oz. tajkunizacije ter komaj prikriti zakulisni 'mrežni' spori kapitalskih in osebnih interesov imajo za posledico vseprisoten zaton etike javnega delovanja. Z vseh teh vidikov je Slovenija relativno koruptivna država - v najširšem pomenu te besede; vendar to ni še nič v primerjavi s tem, kaj nas čaka v prihodnjem letu ali dveh, če se ne izvijemo iz začaranega kroga oziroma negativne spirale zmanjševanja zaupanja v institucije pravne države. Ključni dejavniki omejevanja sistemske korupcije so politična volja, integriteta nosilcev javnih oblasti ter verodostojnost državnih organov, tudi osebna integriteta vseh zaposlenih.«

Zanimivo je tudi prebrati, kako pravniki v KPK opredelijo svoj glavni pojem. »Kaj je korupcija? Najenostavnejša razlaga korupcije, ki jo lahko izpeljemo iz zakonske definicije, je, da je korupcija vsaka kršitev dolžnega ravnanja z namenom pridobiti korist zase ali za drugega.« Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije pravi, da je korupcija »vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih in odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev, ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega«. In kaj pomeni »dolžno ravnanje«, ki se zdi eden ključnih izrazov v tej opredelitvi. To je »ravnanje, ki ga je oseba dolžna storiti, ker to določajo veljavni zakonski in podzakonski predpisi ter kodeksi ravnanja in drugi veljavni notranji predpisi poslovnih ali poklicnih združenjih, podjetij, društev itd.«

Le zato, ker tako določajo zakoni in drugi akti pravne države? Mar ne zahteva tega že sama pripadnost določenemu »stanu« (poklicu, podjetju, ustanovi)? Vernikom to nalaga njihova vera, cerkev in njene zapovedi. Vsem ljudem pa tisti notranji moralni imperativ, ki se oglaša kot naša vest in po kateri vsak človek še predobro ve, kaj sme in česa ne. Predvsem pa, kaj bi moral.