Kmetijstvo

O kmetijstvu so pisali mag. Jurij Kumer in krajani KS Sovodenj.

Najpomembnejša dejavnost kmetijstva je bila govedoreja: prireja mleka in mesa. Leta 1899 je bilo ustanovljeno Kmetijsko društvo Stara Oselica in je delovalo deset let. Mlekarsko zadrugo so 1901. ustanovili v Stari Oselici, 1931. še na Sovodnju. Kmetijska zadruga Sovodenj, ustanovljena leta 1948, se je ukvarjala z odkupom kmetijskih pridelkov in prebivalstvo preskrbovala z reprodukcijskim in gradbenim materialom ter kmetijskimi stroji. Organizirala je kooperacijsko rejo govedi za meso, se ukvarjala s splošno trgovino, hranilništvom, posojilništvom, odkupom gozdnih sadežev, gozdnih sortimentov, izobraževanjem članov, dopolnilnimi dejavnostmi, organiziranjem pokojninskega zavarovanja kmetov, društev … Zadruga je v prvem letu organizirala predelavo lesa za potrebe gradnje zadružnega doma. Kasneje so osnovali mizarsko, kovaško in čevljarsko delavnico.

Kmečko delo je bilo v veliki meri ročno, pomagali so si še z živinsko vprego: volovsko in konjsko. Kajžarji so svojo posest obdelali ročno. Od kmeta dobljene stvari: drva, steljo so odslužili z delom. Koš je bil nepogrešljiv pripomoček. Čeprav so bile družine velike, so kmetje najemali hlapce, dekle, pastirje, pestunje. Največ dela je zahtevalo poljedelstvo, usmerjeno v pridelavo žitaric: ovsa, pšenice, rži, ječmena in soržice ter okopavin: krompirja, pese, korenja, repe, zelja in fižola. Hlevski gnoj so razvažali s t. i. gnojnim košem. Orali so s plugom, sprva povsem lesenim. Branali so s parom ali samo z enim volom. Ob žetvi so kmetje najeli več žanjic, da je bilo klasje v snopih čim prej na varnem. Mlačev s cepci se je pričela v avgustu in je trajala tudi več mesecev. Košnja se je pričela okrog 20. junija, le deteljo so pospravili prej. Orodja so skrajšala čas opravil. V kraj so prišle prve mlatilnice, slamoreznice in vevniki. Črne kuhinje so se začele umikati sodobnejši. Slamnato kritino so zamenjali z opečnato ali kamnito.

Leta 1930 je svetovna gospodarska kriza prizadela tudi kmetijstvo. Takoj po drugi vojni so kmetom predpisali obvezno oddajo vseh vrst kmetijskih proizvodov in lesa, kar je trajalo do 1952. Kmetije so se vedno bolj intenzivno usmerjale v živinorejo, na začetku v mešano proizvodnjo. Sčasoma so se nekatere specializirale v mlečno oziroma mesno proizvodnjo.

Z ustanovitvijo podjetij v kraju so se začeli mladi zaposlovati bližje domu, tudi kmetje.

Prvotna bivalna in gospodarska poslopja so bila lesena. Velike nadstropne hiše, zidane s kamenjem, so gradili večji in premožnejši kmetje. Kamen kot gradbeni material je po drugi vojni zamenjala opeka. Po naših vaseh in zaselkih stojijo različni tipi kozolcev. Prvotno so jih rabili za sušenje žitnih snopov, detelje, fižola, sena. Včasih so vso hrano pridelali doma. Bila je dobra in tudi zdrava.

Leta 1976 so ustanovili aktiv kmečkih žena. Marljivi kmetje in krajani so se vseskozi aktivno vključevali v vse oblike napredka. Podeželski prostor je še zelo kvalitetno ohranjen in poseljen.