Sedmica: Zamujena priložnost

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 13. april 2007 / 06:00

Pri obravnavi arhivskega gradiva izhaja stroka iz dveh temeljnih izhodišč: na eni strani gre za zgodovino, znanost in kulturo določene družbene entitete, na drugi za pravno varnost države in državljanov. Vsaka zgodovinska listina je del širšega konteksta in lahko postane kadarkoli aktualna. Vzemimo arhivsko gradivo o Blejskem otoku. Če ne bi bila ohranjena darilna listina, s katero je cesar Henrik II. pred tisoč leti briksenskemu škofu Albuinu podaril ozemlje med obema Savama in Blejski grad, bi se lahko dandanes Cerkev na Slovenskem za Otok obrisala pod nosom. Že res, da ji kaj več kot to morda ne bo preostalo niti z zgodovinskimi dokazi v roki, ampak to je druga zgodba.

Kdo ve. Tako kot darilna listina v primeru Bleda lahko čez dolgih tisoč let postanejo aktualna, recimo, poročila dveh naših špijonov, ki (ne da bi drug za drugega vedela) v Vatikanu zalezujeta visoke cerkvene dostojanstvenike. Problem je, ker aktualna slovenska politika mešetari oziroma manipulira z dokumenti, ki v resnici pripadajo zgodovini. Govorim o arhivskem gradivu Sove, ki ga ima vlada trenutno pod drobnogledom.

Vladi nikakor ne odrekam pravice, da počisti in uredi svojo hišo tako, da se v njej počuti udobno, predvsem pa varno. Vprašanje je, ali se mora vlada za občutek lastne varnosti res dokopati do mreže skrivnih sodelavcev Sove? In po mojem mnenju ne gre v aktualnih dogodkih, povezanih s Sovo, za nič drugega kot za to. Dejstvo namreč je, da je nekdanji direktor Sove Iztok Podbregar dilemo arhivskega gradiva, ki zadeva obdobje od leta 1980 do leta 1991 in se nanaša na sodelavce Sove v tujini, delno rešil pred sedmimi leti, ko je Arhivu RS izročil seznam gradiva, tako rekoč dokončno pa leta 2004, ko je postalo arhivsko gradivo de facto dostopno direktorju državnega arhiva in njegovemu namestniku. Je pa res, da je iz dostopnega gradiva izločena mreža tajnih sodelavcev, kar je, tudi v dobro državne varnosti, logično oziroma samoumevno. Razen če vlada ne živi v utopiji in kani mrežo vzpostaviti na novo.

Razumem, da aktualno vlado in posamezne ministre zanima, kdo jim je v preteklosti (ali jim celo zdaj) dihal za ovratnik, zamujene priložnosti pa s tem ni mogoče popraviti. In priložnost je bila zamujena leta 1991, ko je slovenska država nastala. Takratna oblast, se pravi Demos, bi morala sprejeti zakon o lustraciji, razpustiti Službo državne varnosti in zgraditi novo. Tako so ravnali v Nemčiji in v Romuniji. V primeru vzhodnonemške tajne službe Stasi, denimo, je bil sprejet tako imenovani Stasi Gesetz, ki je za deset let iz igre izločil dotedanje sodelavce zloglasne obveščevalne službe, arhive pa je prevzel Gauckov inštitut. Nekdanji sodelavci Stasi so v tem času odslužili »kazen« in so postali enakovredni državljani, arhivi pa so dostopni širokemu krogu ljudi. Se razume, pod natančnimi pogoji dostopa in številnimi možnostmi uporabe. Tako so Nemci preprečili to, kar se v tem času dogaja pri nas, se pravi, politično manipulacijo z gradivom, ki je v svojem bistvu namenjeno rekonstrukciji zgodovine. Smo pač na robu Balkana. Koliko časa bomo na tem robu vztrajali, pa ni odvisno od nikogar drugega kot od oblasti in politike nasploh.