Devet desetletij ni razlog, da bi kar obsedel

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Kranjska Gora / sreda, 13. avgust 2014 / 10:52

V dneh pred občinskim praznikom v Kranjski Gori je župan Jure Žerjav tudi letos obiskal vse tiste občane, ki v letošnjem letu so ali še bodo dopolnili devetdeset let. Tokrat je bilo takšnih kar dvajset, večina čilih starostnikov bistrih misli in živahnega duha. Med njimi so bili tudi Franc Rober, Andrej Mertelj in Olga Rožič.

Kranjska Gora – Franc Rober v Rutah še vedno velja za priseljenca, čeprav si je, Mariborčan po rodu, hišico, najprej počitniško, z ženo v Martuljku zgradil že pred šestdesetimi leti. 90. rojstni dan je praznoval v ponedeljek, 4. avgusta. »S soprogo sva obiskovala pokojnega Aleša Jelenca in bila navdušena nad tukajšnjimi kraji; nagovoril naju je, da sva še midva kupila nekaj zemlje in začela graditi vikend,« pove. Zdaj v njem živi sam. Kadar ni v Martuljku, pa se odpravi na obisk k svojim v Ljubljano. Še vedno vozi avto, skrbi sam zase in veliko bere. Brez očal. Poročil na televiziji pa ne gleda, da se ne jezi ob neumnostih, ki jih počnejo politiki, pravi.

Delo ga drži pokonci

Pravi, da je njegov recept za dolgo življenje preprost, tak, kot ga je imela njegova stara mama, ki je dočakala le nekaj manj kot sto let: delati je treba vsak dan. Če­prav je vse življenje trdo delal, je bilo eno obdobje še posebej težko: čas, ki ga je preživel kot mlad vojak med drugo svetovno vojno na ruski fronti. »Bil sem pred Leningradom, hudo je bilo. Trije Slovenci smo bili tam, najboljši vojaki med vsemi, zato so me za pol leta poslali v podoficirsko šoli v Francijo. Kasneje sem dezertiral, še zdaj se spomnim, 3. decembra 1943 je bilo. Najprej so me poslali v Sibirijo, od tam pa nazaj v Jugoslavijo na sremsko fronto in nato naprej vse do Trsta,« se spominja nekdanjih časov.

Zdaj, pravi, mu gre dobro. Rad je v Zgornjesavski dolini. »Domačini so enkratni, vikendaši pa …,« se nasmehne in ne reče nič več.

Svobodo dočakal v hosti

Tudi Andrej Mertelj iz Podkorena je doživel grozote front v drugi svetovni vojni. »Ah, to so bili čudni časi,« se spominja obdobja, ko je kar pet velikih noči preživel proč od doma. »Na začetku vojne je bilo, ko smo šli fantje, še otroci pravzaprav, podirat smreke pod Korenskim sedlom, da Nemci ne bodo pri­šli čez hribe do nas. Seveda so nas zajeli in srečo smo imeli, da nas niso takoj vseh pobili; saj so nam grozili s tem. Na koncu so nas poslali v taborišče. Jeseni 1942 sem se vrnil domov, januarja 1943 pa so me že poklicali nemško vojsko. Oba z bratom sva morala v Rusijo, starejši brat se ni vrnil domov,« se z grenkobo spomni tistih časov. On, mlajši, je bil po enem letu ranjen in poslan na zdrav­ljenje v Avstrijo. »Tam je bil neki zdravnik, ki me je spraševal, od kod da sem. Sem rekel, da iz okolice Ljub­ljane, pa je vrtal dalje. Od Kranja navzgor, sem potem nadaljeval, pa ni odnehal. Sva prišla vse do Podkorena, ko je rekel: aha, naprej je pa Planica! Poznal je čisto vse kraje, ki sem jih opisoval. Bil je Čeh, ki je pred vojno vsako leto hodil na Bled na dopust. Na okrevanje me je poslal ob Vrbsko jezero, čim bližje domu. Ko sem po koncu zdravljenja dobil teden dni dopusta, sem prišel domov, nato pa se takoj podal v hosto. V Planici smo imeli tabor, skromno kožarico. Tam sem tudi dočakal svobodo,« pripoveduje, kot bi bilo včeraj.

Zadovoljna, ker ne potrebujeta pomoči

S soprogo sta skupaj že 63 let. Lepo živita, čeprav skromno. »Čas gre naprej, mi pa z njim,« vzdihne. »Z ženo sva zadovoljna, da ne potrebujeva pomoči. Dokler bova zdrava, bova zadovoljna.« Še vedno vsako soboto in nedeljo balinata, Andrej se vsak dan odpravi na dolg sprehod. »Vesel sem, da živim v Podkorenu. Dobre sosede imava, pa tudi veliko družino, v kateri je kar pet vnukov. Pred tremi meseci smo dobili še prvega pravnuka, Andraža. Z njimi imava veliko veselja.«

Dolenjka v Ratečah

Olga Rožič, devetdesetletnica s širokim nasmehom in iskrivimi očmi, se je v Rateče poročila leta 1950. Doma je iz Dolenjskih Toplic. »Veste, v Ratečah nas je bilo kar deset Dolenjk, štiri smo še žive … Rodno Dolenjsko sem seveda pogrešala, posebej na začetku. Kasneje, ko sta se rodila otroka, pa precej manj. Dom je pač tam, kjer je tvoja družina,« trezno pove. Ta ji še zdaj stoji ob strani, čeprav Olga kakšne posebne pomoči ne potrebuje. Prejšnji torek, ko jo je obiskal župan, je bilo v hiši posebej živahno, saj je bilo pri njej in sinovi družini na počitnicah kar sedem od desetih pravnukov!

Še vedno veze

Pravi, da je gene za dolgo življenje podedovala po mami, ki je dočakala 95 let, sicer pa je vedno živela skromno. »Moram kar priznati, da je bilo več slabega kot dobrega, a sem bila vedno potrpežljiva in skromna, saj sem doma z velike, lepe kmetije, kjer so nas trdo vzgajali.«

V zadnjih letih ji pri vsakdanjih opravilih pomagajo otroci, snaha in vnuki, a kadar si kuha sama, še zmeraj najraje pripravi polento, mleko, pa krompir ali fižol. Njeno največje veselje pa je vezenje. Umetnine, ki jih nastajajo pod njenimi natančnimi in vztrajnimi prsti, poznajo ljubitelji te pogosto zapostavljene umetnosti od blizu in daleč. Kljub visoki starosti še vedno vztrajno zabada iglo v blago in nič ne kaže, da bi jo kmalu odložila.