Iz starih časov: Velika noč nekoč

V opisu gorenjske velike noči, ki ga povzemamo po Manici Koman, smo ostali pri sobotnem žegnu. »Jedi, ki jih neso k blagoslovu, nalože v jerbas. Po navadi prineso: pleče ali gnjat, en kolač ali tudi dva, korenino hrena, nekaj jabolk, pirhov, pomaranč in oblata. Ko je jerbas naložen, ga pogrnejo z lepim poškrobljenim prtom. Čim višje je naložen jerbas, tem imenitneje je. V naši vasi še vedno vedo povedati o neki Jeri, ki je v ta namen, da bi bil jerbas višji, podtaknila – ker drugega ravno ni imela pri roki – par starih čevljev. Nesreča pa je hotela, da ji je padel jerbas z glave in čevlji so se zakotalili ravno pred mladeniča, ki ga je ona še posebno rada videla.« Ja, ta res ni imela sreče. Sicer pa: »Jerbase neso dekleta na glavi. Katera pride od blagoslova prva domov, se še isto leto omoži. Seveda so se morala dekleta večkrat prepričati, da to ni vedno res.«

Veliko soboto so sklenili z velikonočno procesijo, sledil je največji od velikonočnih dni. »Drugi dan, to je na veliko nedeljo, ko smo prišli od prve maše, smo šele smeli pokusiti 'blagoslov'. Ta običaj je bil precej slovesen. Jerbas smo postavili na klop poleg očeta. Oče je najprej vzel oblat in ga raztrgal na toliko delov, kolikor je bilo nas, družinskih članov. Te koščke smo najprej pojedli. Potem je razrezal nekaj pirhov in jabolk, narezal poštene kose gnjati in kolača in nam jih razdelil. Mati pa je medtem postavila na mizo polno skledo okusno pripravljenih repnih olupkov.« Še ostanki od te pojedine so imeli svojo vlogo. »Kosti blagoslovljenega plečeta ne vržejo v smetišče, temveč v peč, da se vpepele. Lupine od pirhov pa potrosijo po oknih, kar je zelo dobro sredstvo za odvrnitev strupenih kač.«

Na veliko nedeljo je družina ostala doma, gostilne so bile prazne, tudi fantje so se zbirali le okoli domačih oglov in »sekali« pirhe. »Pač pa je drugi dan, t. j. Velikonočni ponedeljek, vse bolj živahno. Ta dan delijo pirhe vsenavskriž. Pod besedo 'pirhi' je mišljeno vse, kar se daruje za Veliko noč. Tako na primer dobi služkinja od gospodinje za pirhe krilo ali robec, ki je navadno rudeč, ali vsaj zelo žive barve. Gospodar daruje hlapcu klobuk ali hlače, stari oče prejme vivček ali tobak za nosljanje, babica zavojček kave itd. Po kosilu pa začno raznašati in prinašati pirhe vsevprek. Otroci gredo s pirhi k stricem in tetam, kar je le nekaka zamenjava, kajti domov pridejo še bolj, ali pa vsaj tako obloženi, kot so šli od doma. Tudi k svojim botrom gredo otroci po pirhe.«

Na veliki ponedeljek pridejo po dolgem postnem času naposled na svoj račun tudi gostilne. »Popoldne krenejo možaki v gostilno, da pri merici vina uganejo kako modro. Proti večeru pride za njimi tudi mladina, za katero naroči gostilničar harmonikarja, ki poskrbi, da mladi svet s par poskočnimi polkami zaključi velikonočne praznike.« Tako: zdaj pa sami presodite, kaj je od nekdanje velike noči še ostalo oziroma kaj se je spremenilo …