Na pomlad leta MMVII

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 13. april 2007 / 06:00

V torek so se na trasi gorenjske avtoceste v Mošnjah končala arheološka izkopavanja. Arheologi so bili tokrat srečne roke, izkopali so vilo rustico iz 1. stoletja. Mošnje pa imajo lepo priložnost, da se uvrstijo na turistični zemljevid Slovenije.

»Hvala Bogu, da gradimo avtoceste,« je pred časom v naključni debati na temo, kje, kako in kdaj se slovenski arheologi najbolj pogosto odločajo za izkopavanja posredno namignil arheolog kranjske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine, Milan Sagadin: »Zaščitna izkopavanja na trasah bodočih avtocest so zagotovo najlepše priložnosti za obsežnejša izkopavanja, ki skoraj po pravilu pomenijo tudi nove izjemno pomembne najdbe.« Da je čas izgradnje slovenskih avtocest ob vseh prednostih, ki jih te prinašajo, res tudi zlata doba slovenske arheološke stroke, dokazujejo številna izkopavanja in temu posledično najdbe po vsej Sloveniji. V Celju, Mariboru, na dolenjski avtocesti, v Prekmurju, na ankaranskem križišču, na primorski avtocesti in na mnogih drugih »avtocestnih najdiščih« po Sloveniji se arheologi vračajo v antično obdobje, v čas naselitve Slovanov, srednji vek … Gradnja avtocestnega križa v zadnjih desetih, petnajstih letih je s pomočjo DARS-a, Družbe za avtoceste v Republiki Sloveniji, investitorja gradnje in posledično v skladu z zakonom tudi arheoloških izkopavanj, tako posredno prispevala tudi k ohranjanju naše arheološke dediščine.

Arheološka sreča v Mošnjah

Na trasi bodoče gorenjske avtoceste na odseku Vrba-Peračica pri vasi Mošnje že od začetka leta pod vodstvom kranjske območne izpostave Zavoda za varstvo kulturne dediščine potekajo zaščitna arheološka izkopavanja. Prva sondiranja na območju celotne trase so potekala že ob terenskih pregledih v preteklem letu, aktualno najdišče v Mošnjah, pa je bilo odkrito ob nadzoru na samem terenu. Ko so stroji zakopali v zemljo, je bil opažen del zidu, najdenih je bilo nekaj novcev … Sledil je dogovor z investitorjem Darsom in izkopavanje se je lahko začelo. Tako so že takoj po novoletnih praznikih, 8. januarja na Mošenjski dobravi nedaleč od tamkajšnjega cerkvenega znamenja postavili dva velika šotora in v zemljo zarili prve lopate. Če je bilo sprva »dovoljenje« in pokritje stroškov za izkopavanje do konca marca, so po prvih odkritjih in predvidevanjih, da bo šlo za večjo zadevo, časovne roke podaljšali do torka, 10. aprila. Teden pred zaključkom izkopavanj sem se tako že drugič odpravil na arheološko najdišče v Mošnje in imel kaj videti. Medtem ko si je bilo v februarju vse do tedaj izkopano moč ogledati predvsem v gornjem delu obeh velikih šotorov, se je oni dan pred menoj odprl pogled na nekaj tisoč kvadratnih metrov površin, ki so bile zadnje tri mesece v »temeljiti arheološki obdelavi«. Ostanki zidov večjega poslopja z nekaj prostori na desni strani, v nadaljevanju proti severozahodu pa kakih 70 metrov dolg zid vse do prostora, kjer je bilo v teh zadnjih dneh pri izkopavanjih angažiranih največ ljudi. Ko sem se obrnil za 180 stopinj, sem za seboj zagledal globel z nekaj visokimi žerjavi, s katerimi si gradbeniki pomagajo pri gradnji viadukta. Razlika med pogledoma je bila očitna, za kakšnih 2000 let.

Pred kontejnerji, ki so te mesece arheologom in ostalim sodelavcem pri izkopavanjih služili kot delovna pisarna, eden od njih pa je bil vsak dan polnejši z novimi škatlami z izkopaninami in je služil za priročno skladišče, sem srečal arheologinjo pripravnico Judito Lux, sicer namestnico vodje izkopavanj Milana Sagadina, zadolženo za vse, kar se je dogajalo na terenu, naj bo to vodenje dela arheologov, skrb za ostale delavce ali pa ob vikendih strokovno vodenje obiskovalcev po najdišču. Danes bi že lahko z gotovostjo rekli, da sprejema goste kar v hiši in na posestvu premožnega Rimljana, prebivalca antičnih Mošenj. Ave.

Februarski zidovi postanejo terme

»Na neki način bi lahko govorili tudi o termah,« je prepričana Luxova. Seveda bodo arheologi do natančnejših rezultatov prišli šele v prihodnjih mesecih, ko bodo, če bi se izrazili po filmsko, v »post produkciji« pregledali vse najdbe, jih umestili v določeno obdobje in na podlagi le-teh poskušali ugotoviti, kaj se je pred skoraj dva tisoč leti dogajalo v Mošnjah in okolici. »Gre za rimljansko vilo rustico, lahko bi ji rekli kar podeželska vila, iz zgodnjega antičnega obdobja. Dobri obeti z začetka izkopavanj, da gre za zelo kvalitetno najdišče, skoraj zagotovo edinstveno tovrstno na Gorenjskem, so se uresničevali iz dneva v dan. »Naša vila« nam je vedno znova postregla s kakšnim novim presenečenjem.«

Gre za kar precej obsežen stavbni kompleks z dvema večjima prostoroma, velikima 160 in 120 kvadratnih metrov, in tremi prostori, ki naj bi služili tako imenovanim termam. V enem od teh prostorov so se ljudje ogrevali, v naslednjem, najbolj vročem, so se spotili, potem pa so pohiteli še v tretji, hladnejši prostor. »Hmmm, neke vrste današnja savna?« »Tako nekako. V tem, najbolj vročem prostoru bi moral biti še manjši bazenček z vodo, a ga zaenkrat še nismo uspeli najti. Mogoče je šlo le za zemeljsko poglobitev v polkrožnem delu sobe? Težko je namreč že sedaj podati neko dokaj natančno repliko prostorov, ki jih gledava,« je razlagala Judita Lux. V osrednjem prostoru term so med drugim našli tudi dele mozaika, ki je v časih, ko je vila bila v svoji funkciji, krasil tla njenega »termalnega dela«. Danes so na tleh vidne trdne kamnite plošče ter ostanki meter visokih kamnitih stebrov, ki so očitno na nekakšnih ploščah držali pohodni pod. Sledila je malta, nekakšen starodobni estrih, ter na koncu še mozaik. Iz sosednjega prostora je bila v podtalni prostor izpeljana odprtina, skozi katero so dovajali vroč zrak iz peči, prav tako nameščene za zidom.

V sosednjem »ogrevalnem« prostoru so arheologi odkrili stenske fresko poslikave. Mogoče očesu prijaznejša čakalnica kot pri današnjih zasebnih zobozdravnikih, kjer ponavadi srečujemo umetniške slike. »Freske so na žalost neokrašene, našli pa smo jih na spodnjem nivoju zidu, v bližini tal,« pojasnjuje sogovornica in dodaja zanimivost, da je na vhodih v stavbo ali iz enega prostora v drugega vselej uporabljen tuf. Notranja vrata so bila precej ozka enokrilna, njihova namembnost pa se je v 400 letih bržkone tudi večkrat spremenila, nekatera so stanovalci vile v nekem obdobju namreč tudi zazidali. Hmmm, če pomislimo na današnji čas, ko hiša je in ko mine petdeset let hiše ni več?

Tuf iz domačih krajev

Tule, na zunanji strani hiše, smo našli sončno uro, za katero predvidevamo, da jo je iz tufa, ki so ga kopali v teh krajih, izdelal domač mojster. »To pod vprašaj postavlja tezo, ki so jo mnogi zagovarjali, da je domač tuf uporabljan šele od baroka naprej, ko so iz njega zidali portale cerkva, dvorcev, večjih kmečkih hiš … Ob opazovanju naših najdb lahko celo definiramo, kakšen tip orodja je uporabljal mojster pri svojem delu,« je razlagala Luxova. Tuf je sicer precej krušljiv in je kot kamnina zelo »problematičen«, po stoletjih pod zemljo pa je na zraku obsojen na hiter propad. »Sončno uro smo prav zato že prvi dan poslali v restavratorski center v Ljubljano, kjer so takoj ustavili nadaljnje propadanje.« Menda v Sloveniji obstaja še ena tovrstna sončna ura, a je mošnjanska posebna prav po tem, da je narejena iz domačega materiala, bržkone po naročilu prav za to hišo, medtem ko je druga taka ura bila uvožena.

Največja prostora vile rustice sta bila očitno namenjena dnevnemu bivanju, na sredini je namreč opazno večje ognjišče, manjše pa še v kotu … Tudi zidovi so glede na starost skoraj 2000 let še vedno dobro ohranjeni in ponekod segajo tudi v višino do treh metrov. »Kakršnekoli primerjave in podobnosti z drugimi najdišči po Sloveniji in sosednji Italiji bomo iskali v nadaljevanju naših raziskav, saj je delo na terenu namenjeno predvsem izkopavanjem, fotografiranju in dokumentiranju. Hitimo čim več odkopati, saj nas lovijo roki, ko moramo po pogodbi z investitorjem naša dela zaključiti,« je nekaj dni pred zaključkom del pojasnjevala moja sogovornica. Po njenih besedah je število zabeleženih in shranjenih najdb več kot 6000, od tega jih je vsaj 500 zelo kvalitetnih. Sama vila in predmeti datirajo v čas med 1. in 4. stoletjem našega štetja.

Od osrednjega najdišča vile nas kakih 70 metrov dolg zid vodi do prostora, kjer bi lahko v preteklosti bil vhod na posestvo. V času mojega obiska so intenzivna izkopavanja potekala v tamkajšnjem, bržkone gospodarskem, objektu, arheologe pa je zanimalo tudi morebiten tlakovan vstop na teraso oziroma pot, ki je vodila do vile … »Zid je verjetno funkcioniral kot neke vrste »ograja«, ki je varovala pot pred brežino, saj je z zunanje strani povsem neobdelan in je bil očitno zasut z zemljo.« Zid bi bilo lepo ohraniti, razmišljam, a ne za dolgo, Judita mi je namreč kaj hitro dala vedeti, da ga bodo znova prekrili z zemljo, tak je namreč dogovor, kakršen je veljal tudi ob zaščitnih izkopavanjih drugod po Sloveniji. »Ga ni škoda?« razmišljam. »Seveda ga je. Mogoče se sliši nekoliko neromantično, ampak ni prvi, ki bo uničen. Bistveno z naše strani je, da ga izkopljemo, dokumentiramo in fotografiramo ter ga tako na neki način ohranimo za prihodnost. Prihodnost, ki ima v glavah vas arheologov in lokalne skupnosti mesto tudi, ko gre za ohranitev vsaj dela izkopanin v naravi.«

Možnosti za arheološki park

»Tako arheologi, ki tukaj izkopavamo, kot domačini iz Mošenj smo zaradi izjemnega pomena najdbe Dars pozvali k nekaterim spremembam v projektu bodoče avtoceste. Želeli bi namreč urediti arheološki park, saj bi del rimskega najdišča, na katerem se nahajajo zidovi vile rustice, z malenkostnimi spremembami v projektu mogoče lahko v celoti ohranili,« razmišlja Luxova. Kot je povedal predsednik KS Mošnje Franc Peternel, so se tudi sami aktivno vključili v zaenkrat še idejo o arheološkem parku. Te dni so na različne naslove od investitorja, do gradbenikov in ministrstev poslali apel za ohranitev izkopanine take, kot je. »Lani smo ustanovili Turistično društvo Mošnje za namen promocije kraja in prav arheološka najdba bi bila naša najbolj reprezentativna turistična točka. Če gre avtocesta skozi naš kraj, je prav, da imamo tudi mi nekaj od tega,« meni Peternel, ki je prepričan v ugodno rešitev s strani Darsa. Menda bi zadostovala že sprememba izvedbe protihrupne zaščite iz zemeljskega nasipa v zaščitno ograjo. Izkopani objekt se namreč nahaja tik ob predvidenem voznem pasu v smeri proti Gorenjski, približno sedemdeset metrov od konca bodočega viadukta. Seveda pa so želje in načrti odvisni od odločitve Darsa, sprememba projekta pa bi bržkone tudi nekoliko podražila in podaljšala gradnjo.

Na Darsu pred tednom dni prejeli načrte avtoceste, v katere so arheologi vrisali natančno lokacijo arheološkega najdišča na Mošnjah, pri tem je iz načrtov razvidno, da del najdišča posega tudi v prostor bodoče avtoceste. Kot so povedali v njihovi službi za komuniciranje, je Dars načrte nemudoma posredoval nadzornemu inženirju z namenom, da jih prek odgovornega projektanta temeljito pregleda in prouči možnosti za ohranitev arheološkega najdišča v največji možni meri. V tem trenutku sicer še ni mogoče vedeti, ali in v kolikšnem obsegu bo arheološko najdbo mogoče ohraniti ter kakšne tehnične rešitve bo za to potrebno izvesti, po zadnjih informacijah bo projektant možne tehnične rešitve in ocene stroškov izvedbe teh rešitev naročniku, torej Darsu, predstavil v teh dneh. Tam naj bi nato obstoječe možnosti proučili in, predvidoma po posvetovanju z ministrstvom za promet in Zavodom za varstvo kulturne dediščine RS, sprejeli nadaljnje odločitve. Sicer pa bodo v teh dneh na območju arheološkega najdišča potekala le tista gradbena dela, ki bodo usklajena z arheologi. Odkopanih zidov torej brez dogovora z arheologi izvajalci del do odločitve zagotovo ne bodo zasuli.«

Mošnje bi tako zagotovo prišle tudi na katerega od turističnih zemljevidov. Kako pa je s številnimi najdbami, si bo najbolj zanimive izmed njih v prihodnosti moč tudi kje ogledati? »Izkopanine gredo najprej v restavriranje v Ljubljano, kasneje pa jih bo v hrambo bržkone dobil Gorenjski muzej, ki ima tako arheološko zbirko kot arheologa. Najdbe so sicer last države, ki odloča, kateri muzej naj bi jih hranil in predstavljal,« dobim pojasnilo, da pa bi ob morebitni vzpostavitvi muzejskega ali razstave na tem prostoru, lahko del najdb bil na ogled tudi tu v Mošnjah. Možna bi bila tudi rekonstrukcija posameznih prostorov v take, kakršni so bili v času Rimljanov.

Zanimanje ljudi že v času izkopavanj veliko

V treh mesecih, kolikor so v Mošnjah potekala arheološka izkopavanja, so na obiske prihajali tudi mnogi krajani in ljudje iz drugih koncev Gorenjske, ki jih je zanimalo, kaj so arheologi odkrili. »K nam so hodili otroci različnih šol iz radovljiške občine, vodili smo jih po najdišču, sami pa so potem svoje vtise prelili v risbice. Da bi se izognili neprestanemu prihajanju ljudi na teren, smo, da bi nas ti čim manj motili pri delu, ob petkih in sobotah organizirali po dve uro dolgi vodenji po najdišču. V skupini smo tako imeli tudi po šestdeset ljudi in mnogi so prihajali tudi po večkrat,« je povedala simpatična Judita, ki je ta torek po 78 delovnih dneh včasih tudi s petdesetimi delavci na terenu, devetimi tehniki (študenti) in tremi diplomiranimi arheologi ter dvema računalnikarjema in geodetom, zaključevala izkopavanja. Delali so kombinirano pod šotorom ali na prostem, letos kljub letnemu času, pod zelo ugodnimi vremenskimi pogoji.

In ko sem se poslavljal od simpatične arheologinje Judite Lux, mi vseeno ni dalo, da je ne bi povprašal po njenem, za Slovenjo nekoliko neobičajnem priimku. »Je vaš priimek, ki mi vendarle zveni nekoliko antično, rimsko, v kakšni povezavi z vašim navdušenjem nad antiko?« Niti ne, moram reči, da me bolj kot doba Rimljanov zanima nekoliko kasnejši čas, 6. in 7. stoletje. Je pa res, da sem že pred leti sodelovala pri izkopavanjih na področju novega NUK-a, pa tudi na nekaterih kasnejših najdiščih z rimskimi najdbami, tako da imam s tem obdobjem kar veliko znanja in izkušenj,« je še dodala Judita: »In moj priimek? Izhaja iz Romunije in je res bolj redek pri nas, saj ga zaenkrat v Sloveniji nosimo le štirje, moji starši, jaz in sestra.«