Kdo jih bo stehtal?

V četrtek je godoval sveti Mihael, nadangel. Svojega zavetnika ne imenujem zato, da bi mi pomagal mihovati, mogoče le nekoliko navdihovati. Ali vsaj sadje pobrati. »O svetem Mihel je vse zrel«, pravi pregovor, vse se lahko obere. Mora obrati, pravzaprav, saj ni vsaka jesen tako lepa kakor letošnja, ko se za te reči prav nič ne mudi, ko se lepi, sončni in razmeroma topli dnevi še kar obetajo. Kakorkoli že, tisti del leta, ki je po starem namenjen predvsem kmetovanju, se počasi sklepa. »Sveti Mihael leto zapre, sveti Jurij ga pa odpre«, pravi še ena stara modrost, ki slej ko prej velja. Za kmečko delo. Kaj pa za druga opravila – je tudi čas za njihovo bero že dozorel?

Ne, po mojem ni, tu se delo šele začenja, zlasti na političnem polju. Tu smo šele v fazi oranja in sejanja. Denimo, da je začetek predvolilnih bojev kakor setev, volitve bodo pa žetev. Plodove le-te bo užival predvsem tisti, ki bo največ požel. Kdo bo ta, se baje že ve, tako vsaj trdijo tisti med nami, ki sodijo med najbolj prepričane. Jaz bi raje videl, da se ne bi vedelo že vnaprej, da bi o tem odločilo ljudstvo, ki bi imelo na izbiro tudi kakšno novo ime in ne le tistih, ki jih poznamo in ki marsikoga med nami ne navdušujejo več. Še več, mnogi smo jih že siti. No, volitve bodo in ljudstvo bo izbralo tudi v primeru, če bo izbira slaba.

V Kuretovem Prazničnem letu Slovencev berem, da je bila v srednjeveških časih v krstni kapeli pri Gospe sveti na koroškem polju njenega imena gotska freska sv. Mihaela, nastala okrog leta 1400. Pozneje, ko je bila že zelo poškodovana, so je prenesli v cerkev. »Ta podoba ne kaže nadangela Mihaela kot zmagovalca nad satanom. V viteški opravi drži v eni roki meč, v drugi pa tehtnico. Nadangel tehta dušo, ki jo predstavlja droban človeček. Le-ta ves prestrašen čepi v skodeli, ki se je vzdignila visoko kvišku. Na drugo skodelo se je namreč obesil nemaren hudobec, ki vleče skodelo krepko navzdol. Zdi se, da je usoda človečka zapečatena, če se ne bo zgodil čudež … Za to bo poskrbela Marija.«

Ta stara podoba se mi kaže kot nadvse aktualna. Ta drobni človeček ni le vsak od nas, lahko bi bil tudi prispodoba celega naroda. »Nemarni hudobec«, ki vleče drugo skodelo navzdol, pa bi lahko bila kriza. A reči tako je preveč brezosebno. Krizi bi lahko rekli tudi Kriza, z veliko začetnico. Kot kriza, ki je prizadela cel svet in požrla veliko premoženja, zlasti fiktivnega, tistega, ki je bilo naloženo v »vrednostnih« papirjih. Nemarni hudobci pa so tudi vsi tisti domači »plenilci«, ki so pokradli našo nekdanjo družbeno lastnino. Imenoval jih ne bom, saj jih poznamo, zlasti tiste, ki so med plenilci največji; vsako malo mesto pa ima še kakega svojega, lokalnega.

In kje so v tej prispodobi naši politiki? Ni prav, če damo vse v hudobčevo skodelo. Nekaj jih je kljub vsemu ostalo z narodom v lažji, mnogi pa so dejansko v težji skodeli. Pa ne mislim, da bi tudi sami plenili; krivda politikov je bolj v tem, da so plenjenje omogočili, oziroma v tem, da ga niso preprečili. Me prav zanima, ali bo naše pravosodje končno nekatere od njih tudi stehtalo. Naloga nadangela Mihaela je dvojna: hudobca z mečem pokončati, grešne duše pa stehtati in jim odmeriti teži grehov primerno kazen. Takšna bi morala biti tudi naša država, morala bi imeti prav to nadangelsko vlogo. Načelno jo sicer že ima, a se nekateri zelo trudijo, da je v praksi ne bi opravljala. In ne nazadnje: na bližnjih volitvah bomo izvolili novo zakonodajno in izvršno oblast, pravosodni pa ni treba čakati, je že izvoljena …