Nominator 245

Besedilo: Gorazd Šinik
Kategorija: Prosti čas / / 06:00

Da so generacije in kramljanje o ljudeh, ki jim pripadajo, nadvse zanimiva »stvar«, ni nobenega dvoma. Pa čeprav se poraja vprašanje, kaj pravzaprav je generacija. Tista, starejšim bolj znana, iz časov »jugo armije«, gimnazijski letnik maturantov, družinski rod ali kar celo obdobje, ki ga je zaznamovala uspešna in zanimiva generacija ljudi. Obe tokrat opaženi zgodbi zaznamuje predvojno generacijsko obdobje, ljubezen do narave in slovenstva in ne nazadnje, privrženost umetnosti. »Ne pozabi napisat', da nobeden ni bil mlajši od 75 let. Le župan jih še nima, ampak kaže jih toliko …,« je bil pred dnevi hudomušno navihan in kanček piker Emil Herlec - Milč, starosta slovenskega gorništva, vodnik alpinist in reševalec. Zaljubljen v naravo in življenje. In ne samo on. V Kranjsko gostilnico, za katero skrbi Grega, najmlajši iz generacije družine Herlec, smo prišli obudit spomine na šestdeset let organiziranega gorništva v Kranju ter pospremit odprtje bolj kot ne ljubiteljske fotografske razstave Gregovega dedija Romana Herleca. Brata Roman in Milč sta se družno spominjala rojstne vasice Dobrave ter Vintgarja ob vznožju alpskega predgorja, kar je oba zaznamovalo za vse življenje. Kako sta Karla Maya zamenjala za planinske potopise Janka Mlakarja, prve letnike Planinskega vestnika in kako so se - zaradi očetove službe so se za nekaj let preselili na Štajersko - vrnili nazaj na Gorenjsko. Odbojkarska žoga, druženje ob športu ter ob vzornikiih, Jožu Čopu in Klementu Jugu, gorništvo na Storžič, Grintavec, Kočno, vse to je botrovalo nastanku Slovenskega planinska društva Gams, ki je dalo veliko pravih alpinistov. Gamsi so se postarali, kot se bomo vsi, Herleca pa sta sklenila, da bi bilo škoda, če bi spomin na to obdobje izginil. Župan Damijan Perne, ki je s svojim obiskom dal še protokolarni pečat generaciji »gamsov«, je bil podobnega mnenja. Ob najstarejša Herleca, Milča in Romana, je stopil še mlajši rod znane gorenjske družine, Romanov sin Matej ter Matejev Gregor. Oba ponosna, prvi na očeta in strica, najmlajši pa na dedija. Matej Herlec, ki se je židane volje nasmejal očetu, je pred slabim mesecem po podjetniškem prestopu iz Gorenjske banke »končno« prevzel menedžersko vlogo direktorja Zavarovalnice Maribor v Kranju. Čeprav nekaterih z vrha slovenskega planinstva, četudi imajo do gostilnice blizu, ni bilo, jih ne Herleci ne mi nismo pogrešili. Morda so šale še bolj zalegle.

Drugo in drugačno generacijsko soočenje, z veliko osebnega navdušenja in spoštovanja, pa sem oni dan doživljal v Gorenji vasi, v galeriji neutrudnega Zdravka Krvine. V galerijske prostore je povabil akademskega slikarja Franceta Slano, ki je z odprtjem tokratne razstave zaključil praznovanje svoje osemdesetletnice, ki se je začela lanskega septembra v Kranju, se nadaljevala v Mariboru in se stopnjevala do 26. oktobra, ko se je na umetnikov rojstni dan v Ljubljani zgodil velik obisk. In s tem globok priklon z veliko časti slikarju, grafiku, veščemu risarju, figuraliku, svojeglavemu otroku, ki ga je v življenju zaznamovalo morje, šport, umetnost, velika slikarska imena, tudi partizanščina, ter vsaj dve močni ženski in njemu ljubi štirje otroci (Domen, Bor, Ana in Rok). Obetalo se je še presenečenje, za katerega mladostni France pač ni vedel. Zdravko Krvina je v goste povabil akademika, pesnika in pisatelja, ponosnega Kraševca iz Ponikev, Cirila Zlobca, ki je svojih 80 praznoval leto pred Francetom, svojim mladostnim prijateljem iz Ljubljane. Umetnostna zgodovinarka Polona Škodič je odlično predstavila slikarjevo življenjsko pot, dramski igralec Jože Logar pa je z njemu lastnim prodornim recitalom povzel Zlobčevo poezijo: odo slovenstvu in življenju. In še preden se je Francetu zgodilo presenečenje, sta zvoke Dvoržakove in Mozartove sonate za flavto in klavir priklicali mladi glasbenici: Polona Bizjak ob klavirju in Gordana Buh s flavto. Padel je rdeč zastor in na ogled smo dobili odličen mladostni portret Cirila Zlobca, ki mu ga je namenil France Slana daljnega leta 1952, ko so prijateljevali in se ob borni hrani družili v študentskih časih. »Dora (Plestenjak, Francetova prva žena) nam je kuhala repo in zelje, skromno smo živeli, a smo bili prijatelji in radi smo se imeli,« je obujala spomine simpatična Veronika, ki je že tista leta svoje srce dala Cirilu; ta je od leta 1989 redni član SAZU, je dopisni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti ter redni član Evropske akademije iz Salzburga. In oba s Francetom zaznamujejo in generacijsko povezujejo velika imena naše in svetovne kulture ter umetnosti. Biti v njuni družbi, je bilo tudi tokrat nekaj nepozabnega.

Pomlad obeta. Uživajte jo. V Medani na prazniku pomladi, ob morju ali na kakem vršacu, kjer je še zima. Mar ni lepo!?