Ja, ženske smo pa korenine, a ne?

Besedilo: Andreja Kopač
četrtek, 29. marec 2007 / 05:00

Pravijo, da ženske živijo dlje kot moški. Da je temu res tako, dokazujejo številne posameznice, ki, kljub visoki starosti, še zmeraj živijo polno življenje.

Marija Bevk bo vsak čas obrnila že 90. stran svojega življenja. Še zmeraj priskoči na pomoč svojim nečakinjam in eni od njih bo tudi letos, kot vsako leto doslej, spomladi pomila vsa ona v hiši. Rada brklja na vrtu, malo kleklja, se posveča pravnukom. Zvečer, ko gredo drugi spat, sede za mizo in v miru prebere časopise. Rodila se je v Sp. Novakih, z bratom dvojčkom sta hkrati zagledala luč sveta.

»Glih prve svetovne vojne je bilo konec, ko nam je umrla mama. Z bratom sva bila stara komaj leto in pol. K hiši je prišla očetova sestra, da je poprijela za delo, znala pa je tudi z nami. Ni se omožila, svoje življenje je posvetila naši družini. Še danes se čudim njenemu potrpljenju in požrtvovalnosti. Starejši brat je bil nenehno nekaj bolan, velikokrat mu je morala posebej kuhati. Oče je bil na fronti, domov je prišel šele teden dni zatem, ko je bilo vojske konec. Menda so se nekaj tepli še na Tirolskem,« pripoveduje Marija.

Življenje v cerkljanskih strmih hribih ni bilo lahko?

»Imeli smo bajto, kravo, kakšno tele, prašiče. Bila je velika revščina kot povsod drugod. Oče se je zato lotil zidarstva. Zaslužil je toliko, da smo lahko kupili koruzno moko in riž. To dvoje je bilo pod Italijo poceni, le bela moka je bila strašno draga. Otroci smo najraje jedli žgance z mlekom. Imeli smo srečo, da nismo nikoli nosili mleka v mlekarno, zato smo imeli pri hiši zmeraj neposneto mleko. Ne pa kakšno obarvano vodo.« (smeh)

Pa je bilo dovolj kruha za vse?

»O, to pa ne! Pri enajstih letih sva šla z bratom služit. Ni mi bilo hudega, radi so me imeli. Namesto zaslužka sem dobila nekaj oblek in čevlje. To moram še posebej poudariti, da sem bila veliko prikrajšana zaradi oblek. Druga dekleta so bila lepo oblečena, jaz tako tako. Poznalo se je, da nisem imela mame. Kasneje sem v Trebenčah služila za pestrno, vendar sem delala še marsikaj drugega. Pot me je odnesla v Ledine, kjer sem bila do leta 1938. Tam sem spoznala nekega

fanta. Tako je naneslo, da sem zanosila.«

A verni pa niso bili, da bi se jim zdelo, da ste naredili greh?

»O, so, ampak so bili po srcu dobri. Verjetno so sosedje kaj obirali, ampak … Pri sosedu sta bili dve dekleti, ki sta imeli z Italijani po več nezakonskih otrok, zato ljudje tudi do drugih niso smeli biti preveč natančni.« /smeh/

So bili italijanski fantje boljši?

»O, ja. Dekletom so nosili darila, z vsem so bile založene. Pa še otroci so dobili nekaj denarja, ko so se rodili.«

Potem je prišla vojna.

»1941 smo šli v begunce. V času, ko nas ni bilo, so nam vse pokradli. Italijanski vojaki menda. V južni Italiji pa nam ni bilo nič hudega. Mi smo stanovali v neki hiši, kjer sta za nas skrbela zelo prijazna zakonca. Ves čas smo imeli dovolj jesti. V bližini je bila tudi zidanica, kamor so nekateri pogosto zahajali in ko je Jugoslavija propadla, smo se vrnili domov.«

Na drugo svetovno vojno vas vežejo bridki spomini. Vsaj tako mi je povedala vaša hči?

»Doma sem bila blizu bolnice Franje. Moj brat je bil mobiliziran, zato je vsak dan hodil pomagat v bolnico. Bil je vseh del mojster, pa vseh bojštev gospodar. Ko je bila hajka, se je moral umakniti na varno, ker so se partizani bali, da bi ga zajeli Nemci in da bi koga izdal. Veliko strahu smo zaužili. Sploh si ne predstavljam, kako bi bilo, če bi kdo izmed domačinov sovražnikom kaj prišepnil.«

Ste bili res enkrat ranjeni?

»Nič posebnega ni bilo. Sama sem se obvezala, čeprav so nekateri zganjali paniko. Nesla sem v mlin. Zagledala sem nemške avione. Na travniku, kjer je po tleh ležalo polno jabolk, se je pasla živina, vendar se ni hotela umakniti. Še dobro, kajti bomba je potem padla na hlev in pobila vse, kar je bilo notri. Ena je zadela tudi cerkev. Mene je zadelo v roko, pa ni bilo hudega. Največ škode mi je naredil drobec, ki mi je priletel v zob in ga zbil.«

Kaj pa po vojni? Se je dalo preživeti?

»Nekaj časa sem bila še doma, potem sem šla spet služit v Korita. Še danes se vidim, kako sem stopila v vežo, pa se postavim pred gospodinjo, in jo vprašam, če nucajo kakšnega lenuha. Zasmejala se je in smo sklenili pogodbo. Ja, ja, leto 1950 je bilo zelo strupeno do kmetov. Politično so jih hoteli uničiti, ni jim bilo lahko. Res so jih preveč zatirali, pa so ubogi reveži garali od jutra do večera. Dobro je bilo edino to, da so nas, dekle in hlapce, zavarovali. Hčerka je bila ta čas doma, pri teti. Ko je začela hoditi v šolo, sem ugotovila, da naredim najbolje, če jo vzamem k sebi. Ne vem, zakaj nisem šla vprašat v fabriko (Alpino) za delo. Vsi so silili tja. Pri Kogeju sem dobila stanovanje in hodila delat k Srnaku (v Mrzli vrh).«

Sreča se vam je vseeno nasmehnila?

»Ko sem potem, leta 1960, dobila službo v Alpini, sem bila neskončno vesela. Da ti povem, kako je bilo: šla sem po prvo plačo v zgornjo pisarno, v kateri je bila dolga miza. Polno nas je bilo, ki smo čakale na kuverto. Pa me ena vpraša, koliko sem dobila, odgovorim ji, da 800 dinarjev. O, kako jo je začela razganjati foušija! Takoj se je šla pritožit k mojstrici, da ni prav, da so meni dali več kot njej (smeh). Z ženskami ni lahko delati. A veš to?«

Se vam je oddahnilo, ko ste šli v pokoj?

»Kaj še! Stara sem bila le 55 let, bila sem polna moči in energije. Pa sem morala oditi. Na srečo se je zmeraj našlo kaj dela. Hodila sem k bratu, da sem pomagala na kmetiji, v Ljubljano sem hodila pomivat okna, na njivi sem naredila, kar je bilo treba. Še lani sem sorodnici pomila vsa okna v hiši in vse pozašila, kar je bilo treba.«