Infrastruktura

Besedilo: Besedilo priredila Milka Burnik
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 19. marec 2007 / 05:00

Dobrega pol stoletja nazaj so s Sovodnja v okoliške vasi vodili kolovozi, speljani po strmih grebenih in grapah. Do marsikatere domačije in kajžarjev poti ni bilo, le steze. V Koprivnik je peljalo kar šest poti. Ena se je nadaljevala proti Javorjevemu Dolu in Mrzlemu Vrhu. Pot v Laniše, dolga manj kot štiri kilometre, je premagala 400 m višinske razlike. Strma je bila tudi prva pot za Staro Oselico, ki se je na vrhu prevesila proti Trebiji in je bila verjetno dolgo glavna povezava proti Škofji Loki. V Novo Oselico se je ozka pot strmo vzpenjala po grebenu, med njivami in se nadaljevala proti Cerkljanskemu Vrhu. Slaba pota so do začetka 20. stoletja bolj služila pešačenju kot prevozom. Tedaj se je pričela obnova. Vse so delali ročno. V Novo Oselico so pot gradili leta 1942. Po vojni je bila pobudnik za gradnjo cest kmetijska zadruga Sovodenj. Najprej so začeli popravljati pot proti Javorjevemu Dolu. Obsežnejša gradnja novih cest je stekla v letih 1952 do 1954 in 1960 do 1962. Kasneje so gradili z mehanizacijo. V KS Sovodenj je 14,518 km lokalnih cest in 34,687 km javnih poti. Velika večina je asfaltirana. Skozi zgodovino so se rojevale številne ideje o povezovalni železnici in pomembnih cestnih koridorjih skozi naše kraje. Včasih so ljudje potovali peš tudi zelo daleč. Pozimi so si pomagali s krpljami in smučmi. Prevažali so se z vozovi, kolesi, motorji. Eden od trgovcev v kraju je imel tovornjak kmalu po letu 1930. Sovodenj je dobil prvo avtobusno povezavo leta 1948, z vzpostavitvijo proge Cerkno–Škofja Loka–Ljubljana.

Preden je v kraj prišla elektrika, so ljudje svetili s svečami lojevkami, trskami, karbidovkami, svetilkami na petrolej, laternami. Prva električna žarnica je leta 1929 zasvetila v Hobovšah, ko je žagar na žagi vgradil vodno turbino. Nekaj let pozneje je mlinar na Sovodnju iz svoje centrale dajal luč nekaj hišam v vasi. Posamezniki so zgradili več malih central za lastne potrebe. Leta 1951 so napeljali daljnovod s Fužin do Sovodnja, sezidali transformator, gradili omrežje. Kasneje so sledile posodobitve, leta 1998 še izgradnja povezovalnega daljnovoda Primorska–Gorenjska.

Pred osemdesetimi leti so domove z vodo preskrbovali preko površinskih jarkov, po katerih je pritekala v bližino hiš. Od studencev so jo nosili v škafih, vedrih, vrčih, brentah ali vozili z živinsko vprego. Kopali so v globino in postavljali t. i. boče in šterne. Prva napeljava po svinčenih ceveh iz leta 1902 je znana v Koprivniku, pozneje v Podjelovem Brdu. Po drugi vojni so gradili rezervoarje za kapnico. Kasneje so začeli uporabljati plastične cevi. Zgrajenih je nekaj skupnih, velika večina domov pa ima lastne vodovode.

Prvi telefon je v kraju Sovodenj zazvonil 29. novembra 1952. Vezan je bil na centralo v Gorenji vasi. Letu 1975 je bilo v kraju 8 telefonskih priključkov. Ob ukinitvi vojašnice na Kladju leta 1978 so štirje telefoni zazvonili še v Podjelovem Brdu. Po zgraditvi telefonske centrale na Sovodnju leta 1979 se je omrežje širilo, najbolj med letoma 1984 do 1986.