Krščanstvo na Slovenskem v luči virov

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 15. april 2017 / 19:08

»Vlak je privozil no novomeško postajo. Ko smo stopili na peron, je bila ob izhodu običajna gruča ljudi. Prvi sem stopil do gruče in tedaj mi nekdo zavpije: 'Kam greš?' Mirno sem odgovoril: 'V Stopiče.' Noto je začel sam in še nekateri drugi od tri do pet moških kričati: 'Nikamor! Nazaj pojdeš! Novo mesto je zibelka partizanstva in ne pustimo, do bi izdajalec vanj stopil! Nazaj! Hudič, nazaj!' Med takim vpitjem so me pričeli suvati s pestmi v prsi, pričele so frčati okoli glave in v hrbet umazane in mokre kepe snega, kmalu sem začutil na hrbtu težke udarce palice, v obraz mi je nekdo vrgel črnilo.« Potem so ga prisilili, da je stopil nazaj v vagon. Tu se je nadaljevalo. »V vagonu se je zmerjanje, preklinjanje in vpitje nad menoj nadaljevalo. Vpili so in ponavljali, kar so že zunaj vpili: 'Ti si prihajal med okupacijo v Novo mesto, da si izdajal in določal, koga naj Italijani internirajo. Ti si pripeljal Nemce v Novo mesto. Ti si ubijalec! Ti bomo že preparali trebuh!' itd. Nisem niti mogel pojasniti, da se med okupacijo nikdar nisem nahajal v Novem mestu. Naenkrat je pričel neki moški brizgati iz polne, precej velike steklenice vame bencin. Rekel sem: 'Kaj vendar delate?' Vpili so: 'Ubijmo hudiča!' Naenkrat je pa moral nekdo pritakniti k moji suknji vžigalico ali cigareto in v trenutku sem bil v ognju. Zagorel je bencin, s katerim sem bil polit od dna suknje, in velikanski plamen je segal preko glave. Trenutki so bili grozni. Če bi mi tudi kdo hotel pomagati, bi mu divjaki ne pustili, tako so bili divji ... Z rokavicami na rokah sem hitro odpel suknjo, gorečo sem slekel in jo vrgel od sebe. Ko sem suknjo srečno odložil, sem čutil, da gori pod vratom kolar iz celuloida. Zgrabil sem volneno ovijačo in z njo sem zadušil še ogenj pod brado. Bil sem v trenutku silno utrujen, prevzet in prestrašen, a zavesti nisem izgubil. Surovost pa ni odnehala, vpili so neprestano samo: 'Zgori, crkne naj hudič!'« (Str. 608–609)

Tako je škof Anton Vovk, Prešernov pranečak, opisal, kako so ga 20. 1. 1952 v Novem mestu živega zažgali. Dr. Metod Benedik, tudi sam Gorenjec, doda: »Nasilje in zaničevanje se je nadaljevalo v čakalnici in trajalo več ur. Škof se je potem z vlakom vrnil v Ljubljano. V bolnišnici so zanj lepo poskrbeli, posledice zažiga pa je občutil vse do smrti.« – Ta knjiga je dragocen prikaz zgodovine krščanstva na Slovenskem, od legende, da je bil med prvimi misijonarji v Ogleju sam evangelist Marko, do naših časov.