V boju za prostor

V uvod k letošnjemu Tednu slovenske drame bodo v Prešernovem gledališču krstno uprizorili dramo Dom, mlade slovenske avtorice Saše Rakef, ki se trenutno šola na Metropolitan University v Londonu.

Imate na podlagi vašega sodelovanja pri nastajanju predstave za dramo Zatočišče, ki jo je z naslovom Dom na oder postavil Jan van den Bosch, občutek, da bo to uprizoritev, kakršno ste si sami predstavljali ob pisanju besedila?

»Mislim, da uprizoritev nikoli ni takšna, kakršno si avtor predstavlja ob pisanju besedila. Pravzaprav se vsak dramski tekst na neki način piše najmanj štirikrat; piše ga avtor, piše ga režiserjeva interpretacija (v sodelovanju s scenografom, kostumografom, oblikovalcem zvoka itd.), piše ga igralska interpretacija in nenazadnje, gledajoč skozi prizmo lastnih izkušenj, ga piše vsak gledalec sam.«

Hkrati gre tudi za obraten odnos, režiser je na neki način sodeloval pri pisanju besedila, ki ste ga »pilili« skozi dramske delavnice v okviru TSD, ki ste se jih udeležili v preteklem letu in jih je vodil prav van den Bosch …

»Ja. Čeprav sem tekst že prej ''pilila'' v okviru laboratorija bralnih uprizoritev, mednarodnih izmenjav dramskih avtorjev v organizaciji PreGleja in nenazadnje seveda tudi skozi dramske delavnice v okviru TSD. Verzija drame Dom, ki bo uprizorjena, pa je res nastala v sodelovanju z režiserjem.«

Bi glede na to, da vašo zgodbo v drami na neki način določa odnos med dvema ženskama, materjo in hčerjo, sami raje izbrali žensko režiserko?

»Kljub temu da sta, vsaj v prvem delu drame, mati in hči glavni nosilki dramske akcije, njun odnos ni glavna tema zgodbe; predstavlja ''okvir'' zgodbe o prostoru v tranziciji oz. potrebi po reorganizaciji prostora, ki se pojavi z vstopom novega ''elementa'' – tako imenovanih psov. Glede izbire režiserja/režiserke bi rekla, da gre prej za vprašanje senzibilitete kot pa spola.«

Kje ste iskali motive za dramo, v resnični zgodbi? Zaključek vaše drame gledalca napeljuje k razmišljanju, ali gre zahodna civilizacija v smer, ko bo pasja ljubezen več vredna kot človeška?

»Inspiracija za ''grobi'' okvir zgodbe (mati-hči-psi) je do neke mere ''resnična zgodba''. Zgodba moje sosede iz Beograda, ki je s svojo ohromelo materjo živela v kleti razpadajoče hiše, polne psov. Kasneje sem v zgodbo vključila časopisni članek ... ''Washington – Psa sta v Washingtonu tako hudo ranila 87-letno žensko na invalidskem vozičku, da je poškodbam podlegla na kraju dogodka. Živali sta last žrtvine hčerke, ki se mora sedaj skupaj s partnerjem zaradi povzročitve smrtonosnih poškodb iz malomarnosti skupaj s partnerjem zagovarjati pred sodiščem ...'' Seveda pa se dejstva ali tako imenovane ''resnične zgodbe'' prilagajajo v dobro ''zgodbe''. Katera ljubezen/dobrota je več vredna ... v ''bitki za prostor'' se sprašujem, ali je sploh možna. Ali kot pravi mati: ''Z dobroto ne nahraniš ust. Z dobroto postaneš hrana.''«

Ko gre za pisanje dram, ste šele na začetku avtorske poti, v izobraževalnem smislu pa ste že prepotovali Evropo. Nabirali ste izkušnje na seminarjih in delavnicah v Srbiji, Bosni in Hercegovini, na Finskem, trenutno pa študirate v Londonu … Lahko bi rekli, da se učite različnih dramskih praks. Katera vam je najbližja?

»Glede na to, da sodobno gledališče ni več ''čisto'', tako v dramskih praksah kakor tudi v žanru, je možnost sodelovanja z različnimi gledališkimi praktiki in skozi to spoznavanje različnih pristopov k dramskemu ustvarjanju, vsekakor velik plus. Meni najbližja dramska praksa ... še najmanj sem privržena odrskemu realizmu; po žanru mi je trenutno najljubša groteska.«

Zatočišče je že bilo bralno predstavljeno v New Yorku, kasneje tudi v okviru dramskih delavnic v Londonu, boste z besedilom poskušali priti tudi na katerega od tujih odrov?

»Ja. Drama Dom je glede na temo referentna za vsak prostor, v katerem živijo različne kulture in kjer je vprašanje prostora tema potencialno zelo resnega konflikta. Hkrati pa ne gre samo za vprašanje bivših kolonij ali imperializma ... gre tudi za generacijsko vprašanje, vprašanje razreda itd. Kljub temu da sem dramo začela pisati v Beogradu in bo premierno uprizorjena v Prešernovem gledališču v Kranju, bi celo rekla, da je drama trenutno morda celo bolj referentna za ''tujino'', kot pa za Slovenijo.«

Z Grumovo nagrado, vaše besedilo je eno izmed nominiranih, bi bila bržkone odprta še kakšna pot več.

»Nagrada je predvsem velika odgovornost. Na neki način predstavlja priznanje tako stroke, kakor javnosti. Ampak, da bi si avtor zaslužil nagrado, mora biti predvsem kritičen; do družbe in pogosto tudi do stroke. Včasih je morda prava nagrada, če avtor ne dobi nagrade.«

Kako daleč naprej gledate, ko gre za vašo poklicno kariero? Vas zanima strogo dramatika ali vas privlači tudi pisanje scenarijev?

»Glede na to, da trenutno živim v tujini, me zanima predvsem produkcija nove slovenske drame, ki v tujini na žalost vse prepogosto dobi možnost uprizoritve na osnovi geopolitičnega ključa in ne na osnovi kvalitete. V nadaljevanju pa me kot nadgradnja pisanja zanima tudi režija.«