"Na Acroni gledam očetovsko"

Besedilo: Štefan Žargi
Kategorija: Gospodarstvo / petek, 16. marec 2007 / 05:00

Prof. dr. Vasilij Prešern pritrjuje oceni, da je Acroni Feniks, ki je vstal na pogorišču slovenskih železarn s pomočjo države.

Ljubljana – Včeraj je Gospodarska zbornica Slovenije podelila tradicionalne nagrade za izjemne gospodarske dosežke, ki so nedvomno najuglednejše tovrstne nagrade. Nagrado je prejel prof. dr. Vasilij Prešern, član uprave holdinga Slovenska industrija jekla – SIJ in generalni direktor jeseniškega Acronija. Povabili smo ga, da se bolj osebno predstavi.

Kaj vam pomeni nagrada za izjemne gospodarske dosežke GZS?

»Nagrada mi pomeni veliko. Iz več razlogov. Najpomembnejše je, da čutim, da je 35 let dela v slovenskih železarnah kronano z rezultati v sanaciji, posebej v Acroniju. Imamo občutek veselja in zadovoljstva, ko grem na delo. Rezultati se ne kažejo le v reviziji številk v naših bilancah, pač pa v oceni širšega slovenskega gospodarskega prostora, ki je ocenil, da je doseženo vredno resnično tako velikega priznanja.«

Bi nam predstavili svojo življenjsko in poklicno pot?

»Po rodu sem pravzaprav mešanec. Moj oče je Štajerc, ki je začel študirati metalurgijo leta 1939, torej tik pred drugo svetovno vojno. Po italijanski okupaciji Ljubljane je zbežal v Nemčijo in tam nadaljeval študij in tudi diplomiral. Po vojni je bil eden izmed treh metalurških inženirjev v Jugoslaviji, saj so ostali, bili so večinoma tujci, pobegnili. Službo je dobil v livarni Ravne in tam spoznal mojo mamo, ki je iz Dravske doline, torej Korošica. Očeta je službena pot najprej za dve leti peljala v Zenico, nato pa na Jesenice. Svojega otroštva se zato spominjam na Jesenicah. Oče je bil eden izmed direktorjev martinarne, plavžev, jeklarne, lahko rečem, da smo živeli s tem. Kot otrok sem ga velikokrat obiskoval in občudoval.

Leta 1962 smo se preselili v Ljubljano, saj je oče postal tehnični direktor Metalurškega inštituta. Zame je to pomenilo boleče trganje iz mladostnega okolja, od sošolcev in prijateljev. Šolanje sem nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani, kjer sem bil odličen dijak, oproščen mature.«

Kako ste se odločili za metalurgijo?

»Odločitev za študij ni bila lahka, rekel bi celo, da zame pravi šok. Moji prijatelji so si izbrali tedaj moderne tehnične poklice in še danes se spominjam bolečin v želodcu, ki so minile, ko sem se odločil za metalurgijo. Rečem lahko, da če bi imel danes še enkrat možnost odločati se, bi izbral enako. Bil sem uspešen študent, prvi v letniku diplomiral v manj kot petih letih in začel takoj delati na Metalurškem inštitutu. Zelo kmalu sem pridobil naziv magistra, odslužil vojsko in kmalu opravil tudi doktorat. Pri tem naj povem svoje prepričanje, da kdor dela na fakulteti ali na inštitutu, magisterij in doktorat nista znamenji prav posebne pridnosti; če jih nima, je len ali neumen. Druga stvar je opraviti to ob zaposlitvi v tovarni.

Tedaj sem vodil oddelek za vlivanje in obdelavo jekla, vendar na inštitutu tedaj nismo imeli praktično nobenih naprav. Trije, ki smo delali na tem, smo delali po tri, štiri dni v tednu v železarnah Ravne, Štore in na Jesenicah. To mi je omogočilo, da sem železarne spoznal v podrobnosti, in kar je še pomembneje, spoznal sem tudi ljudi. Kasneje mi je to pri vodenju zelo koristilo.«

Bili pa ste tudi v tujini?

»Ponosen sem, da sem dobil kot eden prvih štipendijo angleške vlade za nekajmesečno izpopolnjevanje v eni izmed firm, ki je delala za železarne. Ker je bila štipendija skromna, sem kmalu ugotovil, da Angleži ne znajo drugih jezikov, zato sem s prevajanjem nemških člankov o metalurgiji kar dobro zaslužil, pridobil pa tudi zaupanje v naše in svoje znanje. Dobil sem tudi triletno štipendijo v ZDA na osrednjem nacionalnem inštitutu za znanost in tehnologijo v Washingtonu, na katerem je delalo nad 20 nobelovcev in čez tisoč doktorjev znanosti. Tam sem pridobil tudi naslov izrednega univerzitetnega profesorja. Predaval sem sicer le tri leta na univerzi v Titogradu, pomembna izkušnja pa je bilo delo za Združenje jugoslovanskih železarn, ki mi je omogočilo, da sem spoznal vse železarne v Jugoslaviji.«

Kdaj ste začeli delati za slovenske železarne?

»Na delo v Direkciji Slovenskih železarn, ki jih je tedaj vodil Andrej Aplenc, sem prišel v oktobru 1991 kot direktor za strateški razvoj. Po številnih iskanjih in tudi menjavah direktorjev, smo se pod vodstvom Andreja Ocvirka lotili sanacije. Vključili smo se v evropske projekte tehnološke pomoči Phare in dobili kar nekaj kvalitetnih študij o možnih poteh razvoja. Kar precej se je tedaj zatikalo na Jesenicah in avgusta 1998 so me, brez možnosti premisleka in odločanja, postavili za direktorja Acronija. Moja prva naloga je bila oblikovanje vodstvene ekipe, nato pa reševanje prav kritične zadolženosti in nelikvidnosti, saj Acroni ni plačeval računov tudi po več kot leto dni in imel zato težave pri preskrbi s surovinami. Položaj smo popravili v letu in pol.«

Kaj pa razvoj?

»Ko je prvič ostalo nekaj denarja, sem seveda sprožil vprašanje investicij in še danes se spominjam, kako so tedaj vsi pogledali v tla, saj 15 let o tem ni nihče razmišljal. Uvidel sem, da jih moram 'nagnati' po svetu: v razne firme, na kongrese, razstave; da sploh dobimo idejo o tem, kaj bi radi. Takrat smo imeli tudi veliko težav in dela zaradi antidampinškega postopka, ob čemer pa smo se tudi veliko naučili. Začeli smo pridobivati vedno širši krog sodelavcev in prav zanimivo je videti, kako ljudje prav vzcvetijo, ko se začne investirati in uvajati najmodernejše tehnologije. Danes je najbolj normalno, da ima Acroni na izpopolnjevanju po nekaj ljudi v Ameriki, Indiji, skratka po svetu. Oblikujejo se že ljudje, ki bodo Acroni lahko uspešno vodili v prihodnje. Delo, ki ga spremljajo uspehi, mi je v veliko zadovoljstvo.«

V reviji GZS Glas gospodarstva je Acroni označen za Fenikas. Upravičeno?

»Na Acroni gledam skoraj očetovsko. Po 35 letih poznavanja slovenskih železarn lahko rečem, da sta bila Acroni pa tudi Metal Ravne po razpadu jugoslovanskega trga pogorišči. Če tedaj država ne bi izjemno priskočila na pomoč, jih danes ne bi bilo več. Ko pa smo se otresli najhujše stiske, pa se je z izborom dobrih programov, tehnologij in investicij začela pot navzgor. Lahko rečem, da Acroni kljub nihanjem na trgu zadnjih deset let konstantno raste. Res smo v časih konjunkture, vendar so te bile tudi v preteklosti, pa jih niso znali izkoristiti. Mislim, da je Acroni resnično Feniks, zgodba o uspehu.«

In kakšni so vaši osebni načrti?

»Do upokojitve ima še pet let. Dobro se počutim, imam še veliko idej in upam, da bom lahko aktivno sodeloval pri vodenju teh družb še nekaj časa. Sicer pa bom ravnal po pozitivnih izkušnjah mojega očeta: ko izpolniš svoje obveznosti, zaključiš in se ne vračaš. Želim si še kakšno desetletje mirnega življenja ob svojih konjičkih in športu.«