Dvojno slovo

Minuli mesec smo se kranjski in tudi slovenski fotografi poslovili od dveh naših sopotnikov, avtorjev in predvsem prijateljev, Janeza Marenčiča in Marka Aljančiča. Kakor sta vsak po svoje ustvarjala, sta v dobrih dveh tednih tudi vsak po svoje čisto potiho odšla. Ne moremo verjeti, da ne bo več naših plodnih fotografskih debat in kritik, da ne bo več toliko novih idej, ki so ob našem druženju kar vrela na dan.

Janez Marenčič (1914–2007)

Po poklicu je bil pravnik in komercialist. Že kot srednješolec se je začel zanimati za fotografijo, ki ga je potem spremljala več kot 70 let. Po vojni, leta 1949 je bil eden od ustanoviteljev kranjskega Fotokluba, iz katerega je pozneje zraslo današnje Fotografsko društvo Janez Puhar. Bil je izredno ustvarjalen umetnik. V petdesetih letih je odkril tako imenovani »pogled od zgoraj«, to je slikanje pokrajine brez črte horizonta. Mnoge njegove fotografije iz tega obdobja predstavljajo najžlahtnejši del njegovega opusa in v našem kulturnem prostoru tvorijo pomemben del zakladnice slovenske fotografije. Janez Marenčič se je kot prvi samostojno predstavil v Kabinetu slovenske fotografije v Kranju (1971), kjer je nato samostojno razstavljal še trikrat (1994, 2000, 2004). V naši osrednji nacionalni instituciji za moderno umetnost, Moderni galeriji Ljubljana, so leta 1993 pripravili njegovo retrospektivo. Kot fotograf je Janez Marenčič na svoji plodni, bogati in ustvarjalni poti dosegel tako rekoč vse. Bil je eden prvih članov Kabineta slovenske fotografije. Bil je mojster fotografije pri Fotografski zvezi Slovenije. Mednarodna zveza za fotografsko umetnost ga je odlikovala z nazivom EFIAP – odličnik. Ob svojem častitljivem življenjskem jubileju, devetdesetletnici, je bil deležen velike državne pozornosti, saj mu je predsednik republike podelil najvišje državno odlikovanje. Istega leta je postal tudi častni občan Kranja, ki je hkrati njegovo rojstno mesto in kraj, v katerem je ves čas živel in ustvarjal. Fotografska zveza Slovenije mu je za njegovo življenjsko delo podelila Puharjevo priznanje.

Marko Aljančič (1933–2007)

Po poklicu je bil biolog, ukvarjal se je z biospeleologijo, bil je publicist in prevajalec. Fotografirati je začel leta 1954. Bil je mojster fotografije in artist Mednarodne zveze za fotografsko umetnost. Njegova fotografska pot, čeprav je bila daljša od pol stoletja, je bila prekinjena sredi mnogih, z žarom začetih in še nedokončanih projektov, tudi fotografskih. Večkrat je bil tudi predsednik Fotokluba, nazadnje v obdobju od leta 1993 do 2001. Organizatorsko je bil dejaven tudi izven fotokluba. V letu 1970 je bil pobudnik in soustanovitelj Kabineta slovenske fotografije, ki še danes deluje v okviru Gorenjskega muzeja, Fotografskega društva Janez Puhar Kranj in Fotografske zveze Slovenije. Vključeval se je praktično v vse projekte, ki jih je organiziral kabinet. Za mnoge od teh je bil celo pobudnik. Njegova poklicna povezanost z naravo in s Prirodoslovnim društvom Slovenije, organizacijske sposobnosti ter fotografska žilica so botrovali organizaciji več letnih razstav naravoslovne fotografije (NF '71 in NF '77). Bil je tudi publicist. Pisal je eseje o znanih fotografih in o zgodovini kranjske fotografije. Prevajal je tudi fotografske knjige (Velika knjiga o fotografiji 1979, ABC fotografije 1990).

Izgubo dveh ustvarjalnih avtorjev bodo čutili v Kabinetu slovenske fotografije in na Fotografski zvezi Slovenije. Najbolj ju bodo pogrešali v njunih družinah. V našem fotografskem društvu ne bomo pogrešali samo njunega kritičnega in istočasno ustvarjalnega pristopa k vsakemu novemu izzivu, pogrešali ju bomo predvsem kot dragocena prijatelja in modra sogovornika.