Občudovanja vredna dela

Besedilo: Marjeta Žebovec
nedelja, 11. marec 2007 / 05:00

V medvoški občini nima nobeno drugo območje toliko umetnostnih in zgodovinskih znamenitosti kot ravno - če uporabimo tradicionalen izraz - smleška fara.

Začnemo lahko kar pri cerkvi in župnišču: cerkev sv. Urha je novoromanska, v tej obliki je nastala sredi 19. stoletja, zvonik nekaj let pozneje kot cerkev. Je velika in lepa: če človek vstopi vanjo skozi stranska vrata, ga pozdravi lurška Marija, zraven nje pa v kotu stoji kip sv. Terezije Deteta Jezusa, ene najbolj priljubljenih svetnic v Katoliški cerkvi. In če se gre pokrižat z blagoslovljeno vodo iz levega kropilnika, se bo lahko takoj poklonil prebičanemu Jezusu. Na glavnem oltarju je seveda upodobljen sv. Urh z značilno ribo, poleg glavnega in Marijinega pa so v cerkvi še štirje stranski oltarji, posvečeni so – na desni: sv. Ani in sv. Vidu, na levi pa sv. Frančišku Ksaveriju in Srcu Jezusovemu. Tudi župnišče je kulturni spomenik, posebna znamenitost je obokana veža v pritličju, pozornost pa pritegne tudi pročelje. Oboje, cerkev in župnišče, je bilo v zadnjih dvajsetih letih temeljito obnovljeno, tudi orgle in kor; v cerkvi se zdaj opravljajo zadnja dela: beljenje.

V celoten kompleks cerkve in župnišča spada tudi kapelica sv. Urha, ob kateri je zasajena lipa, ki je toliko stara kot naša država. Lepo raste, in ko cveti, je prav v veselje iti mimo nje. Kapelico, v kateri stoji velik kip farnega zavetnika z glavnega oltarja stare cerkve, vse skupaj je bilo pred nekaj leti obnovljeno, so poslikali učenci slikarja Leopolda Layerja. Od cerkve se lahko odpravimo še proti drugim znamenitostim – nekaj jih lahko obiščemo kar peš. Odpravimo se na sprehod proti Staremu gradu, ostankom ene izmed najstarejših grajskih stavb na Slovenskem, saj je varoval svojo okolico že pred tisoč leti. Do leta 1610 so ga dozidavali, potem pa ga je zelo poškodoval potres. Ker ni bilo več turških vpadov, so ga opustili in v dolini sezidali novo graščino, sedanji Lazarinijev dvorec. Stari grad je priljubljena izletniška točka, z njega je lep razgled. Kaj hitro se nam pogled ustavi na polju in zagledamo kapelico. Kak domačin bo povedal, da je to Krvavo znamenje, ne bo pa vedel povedati, od kot izvira to ime. Tam je bilo nekdaj deželnoknežje morišče, v spomin na to pa je ostalo ime. Okrog tega kraja se je v letih spletlo veliko pripovedovanja, nekateri starejši ljudje še danes vedo povedati, da so se tam takrat in takrat kotalile mrtvaške glave … Marijino sliko v njej je leta 2001 naslikala slikarka Maria Bersan Mašuk, njeno delo so tudi slike križevega pota v kapelicah na Kalvariji. Kalvarija v ravni črti povezuje Stari grad in Krvavo znamenje. Baron Franc Smledniški jo je dal zgraditi leta 1772. Ker jo je hotel postaviti prav v ravni črti od Starega gradu do Krvavega znamenja, je moral zamenjati del gozda s svobodnim kmetom Jerajem.

Tako z gradu, s Kalvarije kot od Krvavega znamenja in izpred farne cerkve se vidi Lazarinijeva graščina. Graditi so jo začeli kmalu po letu 1635, sedanjo podobo pa je dobila v 18. stoletju. Posebna znamenitost dvorca je viteška dvorana, ki jo je s freskami, ki prikazujejo prizore iz antične mitologije, poslikal nemški slikar Eustachius Gabriel. Menda je to edino njegovo ohranjeno delo na Slovenskem. Kot eno od gospodarskih poslopij stoji ob cesti tudi grajska kašča, ki jo še vedno uporablja VIZ Frana Milčinskega kot slikarski atelje.

Nasproti graščine je cerkev sv. Valburge, ki je bila na mestu starejše cerkve – o tem priča letnica na pročelju – zgrajena v drugi polovici 18. stoletja. Zunanjost je obnovljena, pa tudi notranjščina je zelo lepa, bogatita jo dve sliki Leopolda Layerja o Kristusovem trpljenju. Na prižnici so izrezljane podobe med ljudmi zelo priljubljenih svetnic Barbare, Neže, Agate, Katarine, Polone in Lucije. V Valburgi se je mogoče tudi okrepčati v gostilni Zorman, ki spada med arhitekturno zanimive objekte. Zgrajena je bila konec 19. stoletja in je tipična slovenska kmečka hiša iz tistega obdobja. V zadnjih desetletjih so jo sicer predelovali, zamenjali in razširili so okna, v glavnem pa je zunanjost ostala taka, kot je bila. V Smledniku, Valburgi in drugih vaseh je še več starih kmečkih hiš, ki bi zaslužile, da se ohranijo. Nekaj deset metrov naprej proti graščini pa stoji lepo vzdrževan spomenik padlim borcem iz druge svetovne vojne.

V smleški župniji pa so še tri podružnične cerkve, o katerih se ne govori veliko, so pa lepe in dobro vzdrževane. Pojdimo kar po abecedi. Cerkev sv. Jakoba v Hrašah se prvič omenja leta 1118, ko je dobila krstno in pogrebno rpavico, vendar tedanja stavba ne stoji več. Tudi sedanja ni vsa iz istega obdobja: prezbiterij je bil zgrajen v 15. stoletju, v 17. stoletju pa so dozidali še ladjo in naredili glavni oltar. Prezbiterij z značilnimi loki in rozetami je delo kamniške stavbarske delavnice. V glavni rozeti je upodobljena Marija z Jezusom. Včasih je bil na fasadi cerkve tudi kip sv. Ane z Marijo, Jezusom in sv. Janezom Krstnikom, vendar so ga prestavili v cerkev. Cerkev sv. Mihaela v Mošah stoji na mestu starejše in manjše cerkvice, ki je bila široko znana pod imenom sv. Mihael na Skali in se prvič omenja leta 1526. Sedanja je bila zgrajena v drugi polovici 19. stoletja. Zbiljska cerkev sv. Janeza Krstnika izvira s konca 16. stoletja, v 19. stoletju pa so jo barokizirali. Iz prejšnje cerkve je ostal pozlačen oltar iz leta 1664. Cerkev sedaj stoji na samem, zunaj vasi, včasih pa je bila sredi vasi, vendar je ta del vasi pogorel.