Občina naročila meritve zraka

Lani sta meritve kakovosti zraka v medvoški občini opravljali kar dve inštituciji. Občinski inšpektor se zavzema za stalno izvajanje meritev.

Medvode – »Bilo je precej pritožb, da se v zraku pojavljajo različne vonjave. Opazil sem, da so bili izpusti predvsem ob koncih tedna,« je pogovor začel Matija Šalehar, občinski inšpektor. Občina Medvode je zato na lastno iniciativo naročila meritve zraka, ki sta jih lani opravljali dve inštituciji: Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) in Elektroinštitut Milan Vidmar. Slednji je meritve izvajal med 5. julijem in 6. avgustom, ARSO pa med 4. julijem in 10. oktobrom, od tega en mesec brezplačno.

ARSO je meritve z ekološko-meteorološko mobilno postajo izvajala na parkirišču na vrhu klanca na Svetju in za občinsko stavbo ob Savi, Elektroinštitut Milan Vidmar pa ob Cesti ob Sori. Namen meritev je bil ugotoviti stopnjo onesnaženosti zraka na poseljenem območju Medvod, na katero vplivajo emisije iz prometa in večjih tovarn. »Rezultati se precej ujemajo. Zrak naj ne bi bil tako slab, stalno pa so povečane koncentracije ozona in drugih trdih delcev. To pomeni, da trenutno panike ni potrebno delati, je pa potrebno zrak imeti pod nadzorom,« je povedal Šalehar. O tem, da bi v Medvodah stalno izvajali kontrolne meritve zraka, je obvestil tudi svetnike, o možnostih opravljanja meritev pa povedal: »Ena možnost je, da nam meritve izvaja katera izmed teh dveh inštitucij preko celega leta z njihovo napravo, vendar smo ugotovili, da bi nas to stalo toliko, da bi v treh letih imeli svojo merilno napravo. Ker pa je delo na merilni napravi zahtevno, se pogovarjamo v tej smeri, da bi Občina Medvode kupila napravo, ki bi imela merilce, za katere bi stroka povedala, da so primerni za naše razmere, izbrana institucija pa bi potem, seveda za manjši znesek, napravo servisirala, odčitavala in pisala poročila.«

Merilna naprava je kot potencialna možna investicija uvrščena v načrt razvojnih programov, po ocenah pa naj bi stala okrog 30 milijonov tolarjev. S stalnim nadzorom zraka bi se že dalo bolj natančno videti, kdo so največji onesnaževalci. »Po krajšem merjenju na nikogar še ne moremo pokazati s prstom,« zaključi Šalehar.