Zmago delim s staršema

Tržičan Andrej Jerman je letošnjo zimo kot pravi slovenski meteor zasvetil na svetovnem smukaškem nebu. V svetovnem pokalu alpskih smučarjev je kot najboljši Slovenec 16., v smuku pa je pred zadnjima dirkama celo tretji.

Po uspehih v Bormiu, še posebej pa po za večino nepričakovani zmagi in drugem mestu v Garmischu si iz sence drugih stopil na oder slave. Je to breme?

»Še posebej takoj po Garmisch-Partenkirchnu je bilo noro. Novinarska vprašanja, klici od vsepovsod, intervjuji, druge obveznosti. Ker sem po naravi človek, ki nerad zavrne prošnje, so bili ti dnevi še težji. Zavedam se, da so te obveznosti del slave in reklame in bi s skrivanjem pred mediji pljuval v svojo skledo. Zato so se mi dnevi počitka in umirjenega treninga v Kranjski Gori kar prilegli.«

Odgovoril si na številna vprašanja novinarjev. Se ti je zdelo katero še posebej zanimivo?

»Večino je zanimalo, odkod tak nepričakovan uspeh. Zato sem se na koncu že počutil kot lajna, ki poje eno isto pesem.«

Tega te ne bom vprašal, ampak te prosim za komentar izjav mame in očeta po sijajnem nastopu v Garmischu. Mama Ana mi je povedala, da si bil zelo priden otrok. Če bi bila prepričana, da bi bili vsi taki, bi jih imela deset.

»Vsaka mama govori o svojih otrocih samo dobro. Taka je tudi moja. Res nisem bil problematičen in zahteven otrok. Rad sem imel red in disciplino, kar se mi še danes obrestuje. Z desetimi otroki pa je po moje zaradi vznesenosti ob uspehu malo pretiravala.«

Oče Janko je po zmagi dejal, da je bilo z njo poplačano vse, kar so vložili v smučanje. Če ne bi vlagali vanj, bi se Jermani vozili z mercedesom.

»Pa ne samo z enim, ampak s še kakšnim zraven. Staršema moram izreči vse spoštovanje, da sta bratu Izidorju in meni stala ob strani in omogočala trening smučanja, ki je bilo že takrat zelo drago. Oče je še dodatno delal. Denar za trening ni bil nikdar problem. Smo se pa odpovedali kakšni drugi stvari.«

Se ti zdi, da prihaja čas, ko sta se začela trud in denar vračati in ko že lahko upaš, da si boš s smučanjem zagotovil preživetje?

»Kdor taji, da z uspehi v smučanju ni mogoče preživeti, se laže. Sam sem si letos s smučanjem začel zagotavljati eksistenco, vendar ena sama uspešna sezona ni dovolj. Najmanj pet let moraš biti na vrhu, da si lahko zagotoviš pogoje za dostojno življenje in prideš tudi do drugih priložnosti v življenju. Sam nameravam tekmovati do svetovnega prvenstva leta 2011 v Garmisch-Partenkirchnu. Če ne bo poškodb, računam na obetavno prihodnost, saj prihajam v najboljša smukaška leta.«

Zanimivo, izredno pozitivno je tvoje razmišljanje o poškodbah. Jemlješ jih zgolj kot oviro na poti k uspehu. Za razliko od tebe so nekateri športniki ob prvih resnejših poškodbah obupali.

»Po naravi sem večni optimist. Spoštujem načelo, da upanje umira zadnje. Morda je to posledica mojega značaja, moje vzgoje. Moj nekdanji, zame zelo spoštovani trener Jože Gazvoda je vedno govoril: Tisto, kar te ne zlomi, te okrepi! Sam sem bil po vsaki poškodbi močnejši, čeprav je bilo pogosto težko. Treniraš in treniraš, z velikimi pričakovanji greš na tekmo, po prihodu v cilj pa spoznaš, da si le 39. Resnično se vprašaš, ali ima vztrajanje še smisel. Sam sem tudi v takem položaju našel izziv in vztrajal.«

Doživel si veliko padcev, poškodb. Kakšen občutek ima smukač, ki ga pri sto ali več kilometrih na uro izstreli s proge. Si kdaj pomislil, da bi se lahko padec končal s hudo poškodbo, invalidnostjo.

»Resnično grdo sem padel le leta 1999 v Kitzbühlu. Vse se dogaja tako hitro, da nimaš časa za premišljevanje. Podzavestno sicer skušaš preprečiti padec, vendar najpogosteje neuspešno. Potem te premetava, bobni po čeladi in glavi, ko letiš v zaščitne mreže in lahko le moliš, da bi jo čim bolje odnesel. Če začneš premišljevati, kaj se ti lahko zgodi, in ne zaupaš več vase, je najbolje, da prenehaš z resnim smučanjem.«

Torej sta zbranost in zaupanje vase bistveni za uspeh v smuku.

»Da. Zbranost pa je odvisna tudi od telesne pripravljenosti. V smuku so najpogostejši padci v drugi polovici proge, ko noge že hudo pečejo in zmanjkuje moči, kar zmanjšuje zbranost. Če si telesno odlično pripravljen, bolj zaupaš vase.«

Pred leti je veljal za telesno najbolje pripravljenega smukača Herman Maier.

»V svojih najboljših časih je bil korak pred drugimi. Danes pa je večina smukačev telesno dobro pripravljena, saj se zaveda, da brez tega ni uspeha.«

S svojimi uspehi si slovenski smuk potegnil iz sence slaloma, ki je bil zadnja leta v našem smučanju edini kaj vreden. Celo veleslalom kot osnovna smučarska disciplina je bil v drugem planu. Zakaj?

»Na to vprašanje naj odgovori stroka. Svoje razmišljanje bom obdržal zase. Morda je slalom tako cenjen zaradi uspehov Križaja in njegove generacije. Ne sprejemam pa argumenta, da Slovenija nima pogojev za smuk samo zato, ker nima ustrezne smukaške proge. Jože Gazvoda ga je v enem od člankov ovrgel s podatkom, da je tudi Hrvaška imela samo sedem vlečnic, pa je Ante Kostelić naredil in uresničil zmagovalni program. Izgovarjanje na pogoje je zato lahko tudi metanje peska v oči.«

Upaš, da bo dobil sedaj smuk tudi v Sloveniji vlogo smučarske formule 1.

»Močno upam. Že zaradi sebe. Za vadbo smuka so zaradi tehnične opreme in kamer, ki morajo pokriti celotno progo, res potrebna nekoliko višja sredstva, vendar ne takšna, da jih ne bi mogli zagotoviti. Pretekla leta so se izgovarjali na denar, lani pa so se pogoji našega dela končno le izboljšali.«

Je mogoče primerjati smuk in dirkanje v avtomobilski formuli 1. Te kdaj mika, da bi poskusil v tej zvrsti dirkanja?

»Smuk je bolj primerljiv z rallyjem, kjer dirkači norijo po ozkih cestah med zidovi in prepadi kot pa s formulo 1, v kateri je raven varnosti zelo visoka in se le v izjemnih primerih dogajajo nesreče s hudimi telesnimi poškodbami ali smrtjo. Sebe štejem k hitrim voznikom, ne pa med cestne dirkače.«

V javnosti te ponavadi videvamo samega. Si v skupini zagrizenih samcev?

»Ne, ne. Že tri leta živim z dekletom Simono, ki se noče z menoj kazati v javnosti.«

Nenadoma si med kandidati za eno od kolajn med smukači v svetovnem pokalu. Pred teboj sta Švicar Cuche s 507 točkami in Büchel iz Liechtensteina s 579 točkami. Ti jih imaš 339, Italijan Fill za teboj pa le dve manj. Boš vzdržal med tremi najboljšimi?

»Na zadnji dve tekmi, prva bo konec tega tedna v Kvitfjellu na Norveškem, druga pa naslednji teden na finalu svetovnega pokala v Lenzerheideju v Švici, grem sproščen. Dosegel sem več, kot sem si drznil sanjati. Vsi, ki spremljajo alpsko smučanje, me imajo za največje presenečenje letošnje smukaške sezone.«