Želi si na Ljubljanski maraton

"Ponosna sem, da sem bila del biatlonske ekipe," pravi Andreja Koblar, ki je največje uspehe dosegla še pod dekliškim priimkom Grašič.

Sredi januarja je na biatlonski tekmi svetovnega pokala v sprintu na Pokljuki svoj zadnji krog s startno številko 72, ki je bila uradno izžrebana, torej brez kakšnega simbolnega pomena, odtekla 35-letna Andreja Koblar iz Križev pri Tržiču. S tremi zmagami, štirimi drugimi in dvema tretjima mestoma ostaja naša najboljša biatlonka vseh časov.

V biatlon si prišla iz smučarskega teka. Kako se spominjaš športnih začetkov?

»V smučarski tek me je vpeljal oče Vinko, za kar sem mu zelo hvaležna. Takrat sem bila stara enajst let. Začela sem na domačih progah v Križah. Takšno mladost v smučarskem teku, kot sem jo imela jaz in moje sotekmovalke, bi privoščila vsem. V reprezentanco sem prišla s štirinajstimi leti. Z Natašo Lačen, Uršo Fačur in Tjašo Žunkovič smo bile štiriperesna deteljica in imele smo enkratno mladost. S prestopom v biatlon pa se je začela druga zgodba z rusko šolo Vladimirja Korolkeviča, za kar mu lahko rečem hvala, ker mi je dal res veliko, prav tako tudi Janez Vodičar, Peter Zupan in drugi. Ponosna sem, da sem bila del biatlonske ekipe. Rezultati pa so bili enkrat boljši, drugič malce slabši. Vsaka točka je bila zlata vredna, a ta rezultatska plat bo šla počasi v pozabo.«

Kaj bi spremenila, če bi šla skozi športno pot še enkrat?

»Bila bi še bolj pridna, predvsem glede streljanja, kjer bi lahko naredili še več. Poleg tega sem naredila eno veliko napako, ko sem v enem letu shujšala za deset kilogramov. Imela sem jih 70, nisem se nič slabo počutila, nič slabše kot potem, ko sem jih imela 60. To je bilo okrog deset let nazaj in sedaj na takšno hujšanje ne bi pristala.«

Od biatlona si se poslovila na domači tekmi. Kljub težavam z zdravjem si odtekla še zadnji krog.

»Bilo je težko in v klanec me je precej pobralo. Zadnje tekmovalno streljanje pa je bilo kar dobro, sploh glede na to, da že dolgo nisem streljala. Zadela sem štiri od petih strelov. Zavedala sem se, da je to moj zadnji krog, da bom puško oddala naprej. Bom pa z veseljem še prišla na Pokljuko in gledala biatlonske tekme. Glede na to, da je bilo slovo na tekmi za svetovni pokal, so pravila bolj stroga in si ne moreš privoščiti večjega spektakla, a mi je bilo vseeno prav prijetno.«

Z nekdanjim alpskim smučarjem Jernejem Koblarjem imata sinčka Tjuša? Bo biatlonec, smučar ali nič od tega?

»Mislim, da bo šel Tjuš bolj po očetovih stopinjah, saj ni preveč zainteresiran za tekaške smuči. Vedno jih imam sicer v avtomobilu, pa sva tukaj na Pokljuki naredila vsega 200 metrov. Enostavno mu ni všeč, on bi se raje vozil gor in dol. Bolj mu ustreza alpsko smučanje. Malce z ritjo pomigaš, pa si dol.«

Kje pa se vidiš ti?

»Ta trenutek težko rečem. Ponudili so mi službo na ministrstvu za obrambo, kjer naj bi osem ur delala v pisarni, kar pa trenutno ni moja želja, še posebej, ker mi zdravje še vedno nagaja. Do junija ostajam zaposlena v športni enoti Slovenske vojske, za kar sem jim zelo hvaležna.«

V Tržiču si občinska svetnica, bolj naklonjena nekdanjemu županu Pavletu Ruparju.

»Izvoljena sem bila na Listi Športnikov, s srcem pa sem bila vedno na Ruparjevi strani in ne bom se spremenila zato, da bi imela kakršnekoli ugodnosti, ne bom pa tudi nikomur nagajala. Politika mi ni interes, interes pa mi je, da se v tržiški občini naredi čim več športnih objektov, da bodo imeli otroci kaj od tega.«

Pred časom si dejala, da želiš preteči Ljubljanski maraton.

»Ta želja bo vedno. »Sparing« partnerko že imam. To je moja tekaška prijateljica Urša, ki je že nekajkrat tekla na 21 kilometrov.«