Držijo skupaj, čeprav živijo vsaksebi

Lansko jesen je Biotehniška fakulteta med šestnajstimi prijavami izbrala območje Martinj Vrha za izdelavo razvojnega načrta.

Martinj Vrh – Osem skupin, ki skupaj štejejo 52 študentov, bo izdelalo prav toliko nalog, ki bodo pokazale možnosti in priložnosti za razvoj tega območja v občini Železniki. Biotehniška fakulteta s tem projektom obeležuje 60-letnico ustanovitve. Konec januarja je bilo v Martinj Vrhu uvodno srečanje skupin študentov in predstavnikov lokalnih oblasti ter nosilcev razvoja. Srečanje je bilo namenjeno seznanjanju študentov z naravnimi, kulturnimi, gospodarskimi danostmi in človeškimi potenciali območja. Interdisciplinarne skupine študentov Biotehniške fakultete bodo razvojne načrte pripravile glede na možnosti in potrebe izbranega območja in bodo kot taki podlaga za razvoj Martinj Vrha. »V sklopu projekta bodo študenti pripravili več razvojnih možnosti v smislu turizma, dopolnilnih in dodatnih dejavnosti,« nam je po srečanju povedal domači župan Mihael Prevc, vendar dodaja: »Nikakor ne bomo zadovoljni, če bodo skupine zgolj ugotovile, da imamo v Martinj Vrhu dobre pogoje za prej naštete dejavnosti. Želimo, da bodo rezultati vključevali smernice, namige kako pospešiti razvoj. Rezultate bi lahko uporabili tudi za razvoj drugih gorskih vasi.«

Jure Demšar, predsednik vaške skupnosti pričakuje, da se bodo skupine poglobile v realnost Martinj Vrha in upoštevali njihove poglede in naravne danosti: »Upoštevati morajo, s čim se preživljamo in ugotoviti, kaj bi morali še delati, da bodo tudi novi rodovi ostali in delovali na tem območju.« V Martinj Vrhu je sicer življenja dovolj, saj so letos v šolo v Železnike vpisali kar 37 otrok. Šola v vasi sicer že več desetletij ne služi svojemu namenu, vendar jo vaščani sproti obnavljajo in uporabljajo. »Vas je živa. V šoli pripravljamo različne zanimive večere, tudi kino predstave, vsaj enkrat na leto tudi razstavo,« pravi Demšar in na vprašanje, če poznajo tudi kaj težav pravi: »Oh, seveda. To so zadeve, ki jih morata rešiti država ali občina.«

Ena glavnih investicij, ki zagotavlja ohranjanje življenja v gorskih vaseh, je cesta, ki jo bo potrebno v Martinj Vrh na novo preplastiti z asfaltom. Velik problem je tudi internetna povezava. »Iz vasi izhaja veliko študentov in podjetnikov, ki so zaradi slabe povezave hendikepirani. O širokopasovni povezavi lahko le sanjamo,« pravi Demšar. Mnenju o katastrofalni internetni povezavi se pridružuje tudi študent Tomaž Frelih, predsednik Kulturno športnega društva Martinj Vrh: »Študenti težko delamo doma, podjetja interneta sploh en morejo uporabljati. Večkrat je lažje iti v Ljubljano kot poslati elektronsko pošto.« V sklopu društva delujeta kulturna in športna sekcija. Slednja je zelo aktivna in za Martinjvrharje organizira veliko skupinskih iger, od šaha, taroka, namiznega tenisa, kegljanja do tekmovanja vseh vaščanov v smučanju. Vsako leto pripravijo tudi piknik vseh vaščanov in izseljenih vaščanov, kjer se zbere celotna vas in bo letos septembra tudi priložnost za predstavitev zmagovite naloge natečaja Biotehniške fakultete. Tudi Freliha vprašamo po pričakovanjih: »V Martinj Vrhu nismo navajeni takšne pozornosti, zato so pričakovanja velika. Čakamo na konkretne rezultate in ne zgolj kakšno analiza stanja, saj stanje kar dobro že poznamo.«

Na predstavitvi Martinj Vrha je sodeloval tudi Viktor Trdina, ki je hkrati predsednik Društva za razvoj podeželja Resje. »Predstavili smo vas, zgodovino, šolo, s čim se ukvarjamo. Ustavili smo se na petih kmetijah in pokazali naše ekološko kmetovanje, prosto rejo in žganjekuho, pridelavo mleka in obdelavo lesa, kozjerejo in peko v krušni peči, zaključili pa smo na turistični kmetiji Na Puč,« je dogajanje opisal Trdina. Meni, da se bo moral vsak v vasi lotiti še kake dopolnilne dejavnosti, razviti bi morali tudi nekakšen center vasi. Najbrž ob šoli, razmišlja. V vasi očitno zelo držijo skupaj, zato optimistične besede predsednika vaškega odbora Jerneja Demšarja niso naključje: »V Martinj Vrhu lepo živimo, med seboj sploh nismo skregani. To bi bilo zelo težko, saj živimo daleč vsaksebi.«