Zadnji škotski kralj

Zgodba o škotskem zdravniku, ki odide v Ugando in postane osebni zdravnik in svetovalec karizmatičnega predsednika Idija Amina, ki se počasi spreminja v okrutnega diktatorja.

Zadnji škotski kralj je prvi celovečerni igrani film dobitnika oskarja za najboljši dokumentarec Kevina Macdonalda. Oskarja je dobil za Dan v septembru (One Day in September), v katerem je proučil teroristični incident na olimpijskih igrah v Münchnu. Ko je Macdonald prebral roman Gilesa Fodena Zadnji škotski kralj (The Last King of Scotland), ki je delno temeljil na resničnih dogodkih in je prejel več nagrad, je takoj začutil, da je roman tako vznemirljiv kot resnična pripoved o grozi in preživetju, saj nudi vpogled v človeško naravo in je hkrati večplastno bogata fiktivna srhljivka.

V oddaljeni državi naj bi mladi škotski zdravnik Nicholas doživel noro pustolovščino, a ko naivni zdravnik sredi sedemdesetih prispe v Ugando, se znajde v šokantnem popotovanju v najtemačnejše kraljestvo zemlje: potovanju v človeško srce. To je zgodba Zadnjega škotskega kralja, mogočne srhljivke, ki je na velikem platnu poustvarila svet Ugande pod poblaznelo vladavino Idija Amina, boksarja in vojaka, ki je dejansko iz nič splezal na vrh, očaral narod z vznemirljivim ponosom in osebnostjo. Mnogi so upali, da bo z njegovo pomočjo Uganda, ki je pravkar dosegla neodvisnost, postala prava afriška država. Ko je leta 1971 prišel na oblast z državnim prevratom, ko so vrgli skorumpiranega in prokomunističnega Miltona Oboteja, je Amin dobil široko podporo v medijih in po svetu – britansko zunanje ministrstvo ga je optimistično opisalo kot "sijajno osebnost in dobrega nogometaša" – dokler ni postalo jasno, da je okrutno pomoril sovražnike in vladavino gradil okrog lastnih čudaških apetitov, mističnih vizij in paranoičnih strahov.

Film spretno meša fikcijo in dejstva, osupljivo podobna današnjemu svetu, odlikuje pa ga tudi izjemen nastop Foresta Whitakerja kot Amina, ki je za to vlogo minulo nedeljo prejel letošnjega oskarja za glavno moško vlogo.