Voščilo za osmi marec babicam - upokojenkam Železarne Jesenice

Avtorica pesmi je Marinka Čebulj iz Mojstrane. Kot je napisala, je bila brez staršev, leta 1959 pa se je takoj po obveznem šolanju morala zaposliti. V Železarni jesenice je bila prve tri mesece zaposlena kot tekačica. »Tedaj sem videla po vseh obratih železarne, kako ženske garajo. Še isto leto sem začela ob delu hoditi v večerno administrativno šolo. Takoj sem dobila boljše delovno mesto, vendar nisem pozabila, kar sem videla v proizvodnih obratih,« je povedala. Pesem je nastala po spominu na tista huda časa, v spomin na tiste ženske, ki so že umrle, in v zahvalo še živim.

Vnučka me nejeverno gleda,

ko povem, zakaj soseda je vsa bolna, bleda,

hrbet upognjen, grčave roke,

še noge jo hudo bole.

Bilo je po drugi svetovni vojni,

pomanjkanje povsod – hudo,

kamor si pogledal – vse porušeno,

pridne roke – povsod so prav prišle.

Veliko mož, očetov iz vojne se ni vrnilo,

zato se je ženske v Železarni Jesenice

tudi na težkih delovnih mestih zaposlilo,

od šestih do dveh, norma je bila merilo.

Težke jeklene palice, pločevino, cevi

so prekladale, v strašnem trušču

žeblje pakirale, v šamotarni,

na vročini, prepihu trdo delale.

Ob dveh zgarane domov so hitele,

da kosilo bi čim prej kuhano imele.

otroci prišli so od pouka,

lačen vsak v lonce kuka.

Težko zaslužile so denar,

vedno manjkala je kakšna stvar

za sina obutev, hči nima kaj obleči,

vsem ni bilo mogoče ustreči.

Po 30 letih težkega dela šle so v pokoj,

ni več tekel jim po hrbtu znoj,

uživale naj bi zasluženo pokojnino,

žal začelo se je z boleznijo, bolečino.

Čeprav včasih še same pomoč rabijo,

ob stisku vnučkovih ročic na vse pozabijo,

srčke male varujejo cele dni,

saj mlade mamice delajo od jutra do noči.

Te babice posebno pozornost zaslužijo

VSE NAJLEPŠE ZA 8. MAREC, DAN ŽENA.

Hvala za njihovo dejavnost vsepovsod,

naj jim bo čim manj boleča nadaljnja življenjska pot.