Nominator 238

Zgodba iz prejšnjega, obmorsko nominiranega zapisa o Piranskem brancinu in družini Fonda je dobila še gorenjsko obarvano pripoved. Kuharski mojster Matjaž Erzar, sicer bolj prepoznaven po lovsko kulinaričnih spretnostih, na sosednji Koroški so ga krstili za Jamieja Oliverja divjačinske kuhinje, je od idejnega navdušenja, kateremu je botroval tudi moj decembrski zapis ter prav takšno zaneseno navdušenje nad to družinsko, poslovno tvegano, a strokovno premišljeno zgodbo, prešel k dejanju. Tako je pred dnevi v Matičkovih sobanah nastala čudovita gastro-enološka zgodba. 

Ob veliko kuharskih izkušnjah s sladkovodnimi ribami in krušno pečjo se je Matjaž Erzar, trdno odločen izzivati povabljene z morsko hrano, predstavil na »velikem odru«. Večer pa je imel še eno opazno in pohvalno zadevščino. Precej netipično, vsaj za naše zadrgnjeno okolje, se je tokrat spletla kar trojna zgodba. Najprej je bila Matičku v veliko pomoč družina Fonda, ribogojci in biologi, oče Ugo, hči Irena in sin Lean, ob njih pa še vinski »frik« Gašper Čarman iz gostilne Pri Danilu, eden naših najboljših sommelirjev. In pripoved, pred tokrat kar premajhno gostilniško kapaciteto, zanimanje za stol je bilo preveliko, je stekla. Med prvimi so obetajočemu se večeru in sebi nazdravili župan Damijan Perne z ženo Tanjo v družbi s precej kulinarično navdušenima zakoncema Bešter: Marjano, notarko iz Škofje Loke, in Vinkom, šefom Pop tv, pred skoraj dvajset leti našim novinarskim sodelavcem na Gorenjskem glasu. Peneče se vince je bilo uvod v surov file hrbta piranskega brancina z odličnim oljčnim oljem in kruhom s črnimi oljkami. Surovi kos odslej zamenjam za vsak kuhan ali pečen. In mi je vse jasneje, zakaj na Japonskem, v Franciji, Italiji in še kje, kjer ima vrhunska gastronomija svoj pediestal, pojedo toliko surovih morskih dobrot. Ob dimljeni različici Fondovega brancina, ko smo radovedni sedli, so se strokovno predstavili še nastopajoči. Gostitelju Matičku, ob podobnih priložnostih mu zmanjkuje besed, morda zaradi treme, je bila tokrat v odlično podporo dr. Irena Fonda, direktorica družinskega podjetja, molekularna biologinja v onkologiji, večkrat nagrajena za študijske dosežke. Strokovno in zanimivo je predstavila ribogojnico, ki »plove« na južnem delu Piranskega zaliva na območju 800 let starega rezervata. Simpatična Irena pravi, da prav oni še držijo našo morsko mejo. Z biološko-kemijskega stališča pa je skušala razložiti večni mit, precejkrat nepravilno poznavanje razlike med gojenimi in divjimi ribami. Seveda gre za čistost vode, kjer živijo in se hranijo divje ribe, in za kakovost mladic, hrane in okolja, kjer rastejo in se razvijajo gojene ribe. In kako bi družina, ki ima večstoletne korenine v Piranu in je s svojim predanim življenjem, delom in ljubeznijo zapisana morju, ravnala drugače kot le zdravo. Samozavestno so si postavili visok cilj. Vzrediti najboljše gojene ribe, saj je le zdrava hrana najpomembnejša prvina našega zdravja. Bolj radovednim se je predstavil še Ugo Fonda, biolog in potapljač, eden najbolj znanih strokovnjakov za podvodno biologijo z izkušnjami iz Sredozemskega morja in Atlantika. Sin Lean, biolog in profesionalni potapljač, družinsko tradicijo nadaljuje na področju podvodnega dela in morske biologije, pa je svežino in kakovost njihovih ribic predstavil gostoma večera, mag. Marku Pogačniku, direktorju SOD-a, in njegovi dragi Petri. Trboveljčan Marko Pogačnik, ki je vsa študijska leta preživel v Kranju in si našel veliko prijateljev, bo zdaj kot predsednik NS v Iskraemecu verjetno še z večjim občutkom razumel dogajanje v podjetju. Vmes smo se smejali ob »šanku«, kje drugje gre to lažje v gostilni. S čednim nasmehom sta bila opazna tudi zala Manca Zver, postavna »misica« ob vedno urejenem podjetnem Emirju Veliču, ki ga gastro-enološke pripovedi vse bolj navdušujejo. Celo tako, da si je izboril sedež v enem od »slow food« omizij. Po odlični ribji juhi je zadišala rižota s klapavicami in črnimi trobentami. Gašper Čarman pa je predstavil »svojeglavo« vino Movijin Lunar, rebula, na katero s svojo čarobno močjo vpliva le luna. Zato lunar. In potem se je zgodil finale. Z jurčki nadevanega brancina je mojster večera zavil v glino in ga dal peči ob poleno v krušno peč. Aplavz. Izvrstnost je dopolnil še velik Teodor Marjana Simčiča. Da jima ni žal, bi jima pa bilo, če ne bi prišla, sta si rekla Robert Nograšek, predzadnji direktor razsutega hotela Transturist iz Škofje loke, zdaj je šef v kranjskem Hypo leasingu, ter skoraj župan Dušan Krajnik iz tisočinenoletnega Godešiča, kjer so se lomile letošnje županske volitve za 1034 let staro srednjeveško Loko. Dušan, tudi lovec in rotarijanec, pravi, da če ne bo župan, bo pa nekoč predsednik. Njegovi politični nasprotniki pravijo, da tako spretno laže, da mu gre verjeti, haha. Navdušenja nad večerom, od katerega smo se poslavljali s primorskimi miškami, se ni dalo skriti. Vsaj jaz ga nisem mogel, haha.

Malce manj navdušeni pa so bili lahko letos na Lions Ski open, dobrodelnem veleslalomu, ki ga tradicionalno pripravlja Lions klub Bled Golf. O kranjskogorskih peripetijah, klubskem botrstvu in nesodelovanju tukaj ne bom pisal. Namen, pomagati Zavodu Korak, varovancem s poškodbami glave, je bil kljub vsemu dosežen. Letošnjemu predsedniku kluba Urbanu Centi se je za donacijo zahvalila direktorica zavoda Mateja Korošec, ki tokrat ni dobrodelno smučala. Dogodek pa je pospremil tudi slovenski lionistični guverner Anton Camplin, ki se je v Kranjsko Goro pripeljal iz Murske Sobote, večer pa je nadaljeval kot delegat na košarkarski tekmi med Olimpijo in Bosno. Dobrodelno veleslalomiranje, navkljub slabši udeležbi, kar sedem lionističnih prireditev se jim je namreč zgodilo na minulo soboto, pa je dalo nove zmagovalce in prineslo več kot pet tisoč evrskih denarjev. In potem so se zgodile še pustne šeme. Še posebno opazen je bil zmagovalec v absolutni konkurenci, Mobitelovec Jure Cuderman, ki je isti dan zmagal še na smučarskem tekmovanju skupine Telekom. Polpretekla smučarska oprema iz zgodnjih sedemdesetih let je vžgala, kaj šele njegovo vijuganje po Dolenčevem rutu. Čestitka gre tudi drugemu Marku Gospodinjačkemu in tretjemu Tomažu Šenici, ki je dopolnil družinski uspeh. V kategoriji malo mlajših je slavila hčerka Špela, malo starejših dam pa žena Metka Jerman, nekoč odlična alpska smučarka. A to so zgodbe iz res preteklih časov. Smo se raje smejali šemam. Športno, še bolj pa z masko je uspelo tudi Branetu Miklavčiču, prvemu gorenjskemu šefu Mobitela v Kranju, takrat ko so bili še dinarji in marke. Brane Miklavčič, nasledil ga je prav Jure Cuderman, pa je bil v prestrukturiranem Mobitelu kot vodja sektorja naročniških razmerij imenovan še za predstavnika delavcev v upravnem odboru. Pred leti pa smo ga skoraj že »naštimali«, da bi naj bil župan Kranja. Pa ni bilo nič in tudi zdaj klavrno kaže. A obetajo lepše zgodbe.