Sedmica: Alarm prve stopnje

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / / 05:00

Dobro je, da je vsaj en dan v letu v središču pozornosti materin jezik. V našem primeru slovenski, katerega, tako poznavalci, od zunaj ne ogroža nihče. Odkar imamo svojo državo, trditev verjetno drži. Drži pa tudi, da ob predpostavki zavedanja zgodovinskega pomena lastne identitete zunanji sovražnik jezika, v katerem komuniciramo na sončni strani Alp, sploh ne more ogroziti. Slovenščina je ogrožena od znotraj. Od nas samih. Mi sami smo lastnemu jeziku največja nevarnost. Ne zaradi rabe tujk, recimo, parlament namesto državni zbor, premier ali celo prvi minister, kot se je pred kratkim v državnem zboru »afnal« liberalni poslanec Jožef Školč namesto predsednik vlade in podobno. (Ko sem ravno omenila državni zbor, naj povem, da poznam nekoga, ki je sicer fakultetno izobražen, na politiko pa se spozna približno toliko kot zajec na boben, torej nič, in je od osamosvojitve živel v prepričanju, da sta parlament in državni zbor dve ločeni oziroma različni politični ustanovi.) Slovenščina je, denimo, ogrožena zato, ker ostajajo znanstveni simpoziji in znanstvena literatura neprevedeni, ker torej slovenski znanstveni jezik zaostaja za znanostjo samo.

Pika na »i« naše jezikovne samodestrukcije pa je dejstvo, da je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša pri Znanstveno raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki skrbi za ohranitev in poznavanje slovenskega jezika, zadnjih šest let permanentno v rdečih številkah. Tako je bil konec lanskega leta inštitut v minusu za šestdeset milijonov takratnih tolarjev, zaradi česar bi morali v vladni palači in na ministrstvu za znanost zvoniti vsi alarmi. Ampak, ne. V vladi in na ministrstvu zaradi finančne luknje in posledično pomanjkanja strokovnega kadra na inštitutu ne cinglja niti zvonček. Nasprotno. Vladni predsednik Janez Janša je nad finančnimi težavami skrbnika slovenskega jezika toliko vzvišen, da ni v zvezi z aktualno problematiko sprejel niti samega predsednika SAZU, akademika Boštjana Žekša, pač pa ga je napotil k podrejenemu Aleksandru Zornu.

Enako nonšalantno kot vladni predsednik se do finančne luknje na inštitutu in do akademika Boštjana Žekša vede tudi minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Jure Zupan, saj gospod akademik z isto problematiko tudi pri njem že lep čas čaka na sprejem. Na začetku svoje ministrske kariere pa se je Jure Zupan v pogovoru za Gorenjski glas takole šopiril: »Ne želim zanikati pomembnosti drugih jezikovnih debel ali izhodišč, vendar so v nacionalnem smislu tuji jeziki za Slovenijo zagotovo manj pomembni kot lastni. Iz tega stališča imamo tudi več inštitutov in skupin, ki se s tem ukvarjajo, in tem bomo na ministrstvu namenili posebno pozornost. Eksplicitno smo že reševali probleme na Znanstveno raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Upam, da smo jih uspešno rešili.« Ne, gospod minister, problemov niste rešili. Še najmanj pa uspešno. Inštitut za slovenski jezik, znotraj njega pa leksikološka in terminološka sekcija, je globoko pod vodo, vi pa nič. Niti toliko, ne, da bi si vzeli čas in sprejeli najvišjo moralno avtoriteto v državi, to je predsednika SAZU. No, ja, vsaj na papirju naj velja, da seže ta funkcija tudi v Sloveniji tako visoko.