Iz starih časov: Ko prede Torka

V zadnjih nadaljevanjih tega podlistka smo videli, koliko priprav je bilo potrebnih, da se je preja sploh lahko začela. Zdaj šele smo pri sami preji. »Preja traja skozi vse zimske večere. To vam je živahno vrvenje, ako brnijo trije ali štirje kolovrati svojo enakomerno pesem, vmes pa brbljajo, ali celo zapojo vesele predice. K predicam hodijo kaj radi vasovat domači fantje, ki le še povečajo veselo razpoloženje. Seveda se vse to vrši pod nadzorstvom očeta ali deda, ki sedi na zapečku, puha iz vivčka, pripoveduje svoje izkušnje in na splošno željo pove tudi kako pravljico, zlasti tako o 'strahovih'.« Pomembna je bila pri preji luč. »Za razsvetljavo so imele predice včasih slabo brleče leščerbe ali trske. Hvala Bogu, da imajo sedaj povsod nabavljene petrolejke, ki se sicer ne morejo primerjati z električno lučjo, vendar so dosti boljše od trsk in leščerb.«

Pri Manici Koman lahko preberemo tudi, kakšno vlogo je imela pri preji zloglasna Torka. »Na kvatrne večere kolovrati počivajo, ker takrat prede 'Torka'. Kaj pa je to Torka? No, to je našim predicam neke posebne vrste strah, s katerim se ni šaliti. Vse kvatrne večere ima Torka izgovorjene zase in gorje predici, ki bi bila toli predrzna, da bi se na kvatrni večer upala sesti za kolovrat ali na kak drug način motiti oblastno Torko.« Da se z njo ni kazalo skušati, pove naslednja zgodba. »V Gorjah pri Bledu je služil hlapec, ki je bil tako pogumen, da je sklenil Torki malo ponagajati. Neko kvatrno soboto zvečer je sedel h kolovratu in, ker je znal za silo presti, je pognal kolovrat. Ko tako prede eno uro, naenkrat začuti, da se mu zmajo tla pod nogami. Hlapcu, če tudi je bil korenjak, je začela vstajati kurja polt po vsem telesu in kakor bi trenil, je skočil na zapeček ter se odel čez glavo. V tem so že zaškripala vrata in začule so se težke stopinje po hiši. Takoj nato pa je zadrdral kolovrat in brnel neprestano več ur. Hlapec si izpočetka niti dihniti ni upal. Šele proti jutru se toliko opogumi, da se skloni kvišku in ozre po hiši. Od groze se mu ježe lasje.«

In kaj je videl? »Za kolovratom sedi ogromna ženska in vrti kolovrat s tako naglico, da srše iskre na vse strani in razsvetljujejo hišo, kakor bi gorela najbolj svetla luč. Hlapec urno skoči pod odejo, toda pri tem po nesreči, ali pa po nerodnosti buti z glavo tako močno ob ogel ob peči, da se začuje udarec po vsej hiši. To je bilo zanj usodno. Ženska – ki je bila seveda Torka – postane pozorna in na mah ustavi kolovrat. Ubogi hlapec si je bil v svesti, da je napočila njegova zadnja ura, zlasti še, ko je takoj nato začutil na sebi velike in močne roke, ki so pričele s silno naglico trgati obleko raz njega. Revež je že začel glasno moliti kesanje nad svojim grehi, toda v tem hipu zazvoni pri bližnji cerkvici jutranjico in na mah je vse izginilo. Ko bi bila Torka opozorjena na hlapca le par trenutkov prej, raztrgala bi ga bila na drobne kosce.« Ja, verjemi, kdor hoče; dokazati, da ni bilo nič od tega res, pa tudi nihče ne more. Še to, kaj so bile kvatre in kdo torka, danes komaj še kdo ve …