Manj praznični Prešeren

Tradicionalna Prešernova podoba kaže globoko nesrečnega človeka in pesnika življenjske tragike. Tale je drugačna, pove nam, da je bil strašno rad v družbi, da mu "šaljivosti niso nikoli prešle", da je sicer malo govoril, a vedno dovtipno, da je rad prepeval, da je rad dvoril dekletom in ženskam - kar vse ga iz romantične odmaknjenosti približuje vsakdanjosti.

Slovenski literarni zgodovinarji imamo pomembno nalogo na koledar zapisovati datume rojstev in smrti velikih slovenskih pesnikov in pisateljev, pravočasno opozarjati javnost na te jubilejne dneve in tedaj sestavljati praznične besede v njihovo čast in kulturni spomin. Največ povpraševanja po kulturniškem servisu te vrste je okrog 8. februarja. Ker ostalih 364 dni v letu medijev ne Prešeren ne usoda domače književnosti ne zanima, že nekaj časa na kulturni praznik protestno gojim kulturni molk. Kdo pa bo iz leta v leto po šolsko ponavljal fraze o neminljivi veličini prvega med slovenskimi pesniki ali tešil trdoživo željo bolj razboritega dela slovenskih kulturnih interesentov, da bi na osmega slišali kakšno tako Prešernovo, ki so nam jo v šoli zamolčali. Zakaj bi moral sodelovati pri kulturnem sprenevedanju, ki gradi mit o »literarnem značaju slovenskega naroda«, in pri konstrukciji alibija, zaradi katerega se v vsakdanjem življenju leposlovju ne pustimo vznemirjati. No, vsaj slovenskemu ne. Izjemam, ki se v tejle pretirani podobi ne prepoznate, moje opravičilo ni potrebno, saj ironija, ki ste jo zaznali, ne gre na vaš račun, v dokaz trditve pa naj navedem podatke o najbolj izposojanih knjigah v deželi na južni strani Alp: med letom so na vrhu lestvice res svetovni in slovenski klasiki od Sofoklove Antigone do Cankarja in Tavčarja, ko pa napočijo počitnice, edini statistično pomembni bralec, to je šolar in dijak, zadega obvezne šolske klasike v kot in na najvišje kline bralne lestvice se povzpnejo tuje kriminalke in ljubavni romani. Med prvimi stotimi izposojanimi avtorji sta samo dva slovenska, od teh dveh samo en leposlovni in še ta je mladinski.

Ker pa je bolje o slovenski književnosti in Prešernu spregovoriti vsaj enkrat v letu kot nikoli, ker se o Prešernu vedno da povedati kaj takega, kar se ne sklada z njegovo stereotipizirano podobo in nam daje misliti, se odločam za predstavitev njegovih manj znanih in manj spodobnih verzov, s poudarkom na tistih, ki so mu nastali v Kranju. Razumni bralec naj sprejme razlago, da ne gre za nikakršno redukcijo Prešerna in za njegovo banalizacijo, ampak za potezo, ki naj nas v časih resnobnega priseganja na tako ali drugačno plemensko mitologijo spomni na Prešernovo človeško razsežnost in nas pritisne ob zid z vprašanjem, kako bi ga sprejeli, če bi bil naš sodobnik. V njegovem času ga niso najlepše. Bi ga jaz in ti sprejela bolje? Ali pa imava raje, da je kar mrtev in ga lahko po mili volji uporabiva, kot nama najbolj ustreza?

Znano je, da prišel Prešeren v Kranj pravzaprav samo umret. Po preselitvi iz Ljubljane je živel tu dobri dve leti in pomembnih besedil ni več pisal. Na papir je zlagal samo še drobne verzificirane domislice erotične in satirične vsebine. Kazal in recitiral je te glose po krčmah, doma pa jih je spravljal v poseben predal, katerega ključ je vedno nosil s seboj. Prešernoslovje še danes ni pripravljeno teh nespodobnih verzov, kakor so se ohranili v spominu sodobnikov, brez rezerve priznati za Prešernove. Zakaj tega pesniškega drobiža nimamo v izvirnem rokopisu? Odgovora sta vsaj dva: liberalni, ki se sklicuje na pričevanje kranjskega trgovca Viljema Killerja, češ da sta Prešernovo zapuščino požgala njegova sestra Katra in kranjski dekan Jožef Dagarin, in klerikalno, ki se sklicuje na pričevanje kovača Franca Gogale Tomu Zupanu, daljnemu Prešernovemu sorodniku, profesorju slovenščine in verouka na kranjski gimnaziji, da nista Katra in Dagarin nič požigala, ker je gotovo pesnik to storil sam že prej, da bi dobil službo, pa tudi če sta požgala kakšen rokopis, nista požgala nič vrednega. Dagarina nekoliko rešuje glas, da ni bil kakšen zadrt janzenist, ampak da je bil, tako kot še marsikateri liberalni duhovnik ali redovnik iz Prešernove družbe, nagnjen k pametnemu uživanju.

Do kurjenja naj bi po Killerjevih besedah prišlo 5. ali 6. februarja 1849 okoli 10. ure dopoldne: »V kuhinji najdem Katro s polnim jerbasom spisov. Metala jih je v ogenj. 'Za božjo voljo, Katra, kaj pa delate?' sem zavpil, ona pa: 'Gospod tehant so mi rekli, da naj tole požgem!' Prosil sem jo: 'Tega pa ja ne boste storili! Nesite nazaj. Počakajte, prišel bom popoldne in pogledal, kaj je na papirjih!' A Katra se ne zmeni za moje besede in kar še naprej meče na ogenj. Jaz bi se ruval z njo, a začujem Dagarinovo hojo, z njim se nisem hotel sestati, in hitro odidem. Ko pridem popoldne, je bilo vse požgano. Da bi se človek zjokal. Našel sem samo še dva drobna zvezka pesmi, pisanih od Prešernove roke; nekaj njegovih, nekaj Vodnikovih. Tista dva zvezka spravim v svoji štacuni. Čez nekaj dni opazim, da so pomočniki iz enega že trgali lističe in zavijali vanje trgovski drobiž. Drugi zvezek sem nekam založil.«

Prešernov pisar Andrej Rudolf, sicer nezakonski sin pesnikovega prijatelja Andreja Smoleta, je prispeval še dvoje nasprotujočih si izjav: da je moral vpričo pesnika dva dni pred njegovo smrtjo vse spise v stari ponvi sežgati in da »so pa po njegovi smrti v velikej rjuhi zavezane nesli nekam knjige in pisma iz sobe«. Kakor koli že, nove liberalsko-klerikalne fronte zaradi navzkrižnih pričevanj ne bomo odpirali. Nobenega dvoma pa ni, da so Prešernove pesmi, kot jih poznamo iz številnih ponatisov, samo del tistega, kar je mojster ustvaril, in da je bilo ostalo uničeno.

Čeprav so se zbiralci in literarni zgodovinarji otročje razveselili vsakega drobnega odkritja v zvezi s Prešernovim življenjem in delom, pa velike potrebe, da bi objavili priložnostne nespodobne verze, ki so počasi prihajali na dan, ni bilo. Krotil jo je strah, da bi se tako okrnila Prešernova veličina in onečastil njegov idealni lik. In zato pubertetni Mihec v šoli še danes dobi nezadostno, če se odloči strogo tovarišico za slovenščino povprašati po Prešernovih kosmatih. Sicer pedantni znanstvenik France Kidrič je šel iz skrbi za Prešernov ugled celo tako daleč, da je trdil, kako je pesnik živel spolno vzdržno noter do svojega 39. leta, ko je nenadoma z njim zanosila Jelovškova Ana. Prešernova erotična narava, Anina izjava, da mu »mladeništva« ni vzela ona, in zdrava pamet nam narekujejo, da se Prešernovemu idealiziranju upremo in pesniku dovolimo tudi kakšno preprosto in simpatično človeško lastnost.

Iz obdobja ljubezenskega razočaranja do Julije je nastalo priložnostnih verzov veliko, zlasti v plesni sezoni 1836/37. V tem času se je Prešeren družil z blejskim hotelirjem, ki je imel slučajno enak priimek in ime, in s tem »blejskim Prešernom« je menda uganil marsikatero pustno burko in negodnost. Doma sta pripravila listke s kratkimi slovenskimi, nemškimi ali italijanskimi zabavljicami, jih nosila s sabo na zabave ter jih skrivaj trosila po tleh. Verzi so se posmehovali ljubljanskim prvakom, starim devicam, domišljavim krasoticam in celo Primčevi Juliji. Gotovo pa je pretirana zlobna ljudska domneva, da verz »Ti si kriva, / ljubezniva« (Pod oknom) namiguje na Julijino rahlo telesno hibo. Janez Trdina piše, da je Prešeren poznal vsako ljubljansko skrivnost in bil nekakšen verzni kronist škandaloznega lokalnega dogajanja.

Za zgled vzemimo samo najbolj posrečen primerek te vrste, paskvil, ki se ga Prešernova hči Ernestina Jelovšek spominja pod naslovom Zakaj farji trebuhe rede, sam pa sem ga našel pod naslovom Kako in komu se trebuhi rede?

Kako da se birtom
trebuhi rede?
Ker žrejo, pijejo
do belega dne.

Kako da se ferboltarjem
trebuhi rede?
Kri kmetov pijejo
pijavke hude.

Kako da se dohtarjem
trebuhi rede?
Zato ki nobeden
k njim prazen ne sme.

Kako da se peamtarjem
trebuhi rede?
Zato, ki se mazat
vsi radi puste.

Kako da se farjem
trebuhi rede?
Za maše jim nosijo
neumne žene.

Kako da se nunam
trebuhi rede?
Zato ki se f...jam
por...t puste.

Pesem namiguje na škandal, ki se je zgodil v Ljubljani leta 1839, ko je uršulinka mati Ignacija, sicer grofica Engelshaus, zanosila s svojim ravnateljem in spovednikom Janezom Nepomukom Šlakerjem. Prešeren je nuno poznal in jo enkrat celo obiskal, zato se je zdelo prešernoslovcem nezaslišano, da bi bil lahko avtor te pesmi. Sklicevali so se na njegovo lastno zanikanje avtorstva in pri tem pozabili, da je bil zaradi grožnje policijskega pregona prisiljen zanikati tudi avtorstvo Nebeške procesije, ki je neizpodbitno njegova. Prav tako ni dvoma o Prešernovem avtorstvu epigrama na ljubljanskega škofa Antona Alojzija Wolfa in njegovo plemenito ljubico grofico Frančiško Stubenbergovo, ki jo v opombah navaja celo Prešernovo Zbrano delo:

Zapustil boš ti svoje zlate,
pripravljena je jama za-te;
odločen tam od jalove debele,
sam ležal bodeš brez škofele.

Prešeren ni kazal spoštovanja niti do svojega znanca Antona Martina Slomška. Ko je ta postal škof, mu je po neki gledališki predstavi čestital z dvostišjem z naslovom Tempora mutantur, ki ga naslovnik menda ni bil ravno najbolj vesel:

Nekdaj je zlomek bil hudič, je zlomšek bil hudiček;
zdaj Zlomšek je postal na Štajerskem – škofiček.

Izpustimo nekaj štirivrstičnih pesmic, med katerimi so še posebej duhovite tiste, ki merijo na žensko redovništvo, in si oglejmo zdaj Prešernovo kranjsko priložnostno pesniško bero. Že omenjeni Prešernov prijatelj Viljem Killer je dal na zapisnik, da »noben večer ni minil, da bi nam Preširen ne bil kakšne pesmice v krčmo prinesel ali pa v krčmi ne zložil in takoj zapisal. Bile so večidel zabavljice, časih prav slane in polne perečega ognja, kajti Prešernu bile so kakor nikomur znane vse tajnosti kranjskega mesta; vse je vedel ... Pisal je tudi vsak večer doma – zlasti če je bil nekoliko vinjen ... V teh predalih je hranil svoje spise v precejšnjem neredu.«

Zabavnih verzov je največ nastalo v gostilni Janeza Nepomuka Mayrja pri Stari pošti (posvetil jih je gospodarju, gospodinji in njuni hčerki Cilki), nekateri verzi so nastali tudi v gostilni pri Jelenu in v Khislsteinu. Na račun gostilničarjevega patrona Janeza Nepomuka (glej Bernekerjevo kiparsko upodobitev tega svetnika v vodnjaku ob južnem zidu cerkve sv. Kancijana v Kranju) gredo naslednji verzi:

Zakaj je moral Nepomuk
v vodo smuk?
Ker ni povedat hotel,
kdo je kraljico fuk.

Legenda pravi, da je češki kralj Venčeslav IV. leta 1393 Janeza Nepomuka najprej lastnoročno zažgal, potem pa zvezanega dal vreči v Vltavo, ker se je duhovnik strogo držal spovedne molčečnosti in mu ni hotel izdati izpovedanih skrivnosti njegove žene Ivane. Izbira Nepomukovega svetniškega imena ni bila ne slučajna ne nedolžna, saj so jezuiti na Češkem v 17. stoletju iz protireformacijskih razlogov uvedli kult tega svetnika in je bil torej Prešernov epigram naperjen (kakor tudi vrsta drugih Prešernovih) proti redovništvu.

Nepomukovi hčerki Cilki, ki se je poročila z nekim Italijanom Gocanijem v Torino, je Prešeren posvetil pesmico Od nagovarjanja ene kelnarce:

»Na maram za Kranjca,
je hladne krvi!
Imam rajši Taljana,
ker bolj mu stoji.«

»Le pojd tja v Italjo,
v mesto Torin!
Prinesla boš mucko
nazaj brez kocin.«

Prešernov sopivec, ranocelnik Tomaž Pirc iz Tržiča, je poročal marljivemu prešernoslovcu dan po obletnici pesnikove smrti leta 1876, kako so pivci dražili Cilko s temi verzi, potem ko se ji je zveza z Italijanom razdrla in se je vrnila v domačo gostilno, in kako je bila ta huda.

Imena Kranj ali Kranjec Prešeren sicer pogosto uporablja, vendar vedno v pomenu prebivalca dežele Kranjske ali sinonimno Slovencem. Kot mesto je izrecno zapisano samo v zbadljivki na račun Nakla. V Novicah 1. marca 1848 je pod naslovom Od konjskiga mesa izšla od poročevalca s Primskovega, ki se zavzema za koristno, vendar tedaj za kmete še preveč novatorsko uporabo konjskega mesa v kulinarične namene, naslednja notica: »Stara govorica je v Krajnji: V Naklim so konja zaklali, v Kranj pa koline poslali. Zdaj pa pravi naš slavni pesnik Dr. Prešerin, bomo rekli: V Krajnji smo konja pobili, v Naklo pa koline vernili.«

Prešernova poezija je bila s Kranjem povezana tudi že dobro desetletje prej, vendar spet brez umetniških ambicij. S posvetilnimi verzi je leta 1834 opremil veliki zvon v romarski cerkvi na sv. Joštu nad Kranjem:

MOJ BRON JE NAJDEN BIL V DNU MORJA. KO TURZHIJE
KRALJESTVO V HELADI KONZHAL JE NAVARIN,
GA KUPI ROMAR, GA SAMASSA V SVON PRELIJE,
GLASIM SDAJ BOZHJO ZHAST IS SVET'GA JOSHTA LIN.

Dve leti za tem je nastal napis za nagrobni kamen na cerkvenem zidu levo od vhodnih vrat cerkve sv. Martina v Stražišču pri Kranju. Na nagrobniku duhovniku Francetu Julianiju (umrl 14. dec. 1836) stoji:

Opasal vere je oroshje
sa boshjo zhast vojshak gorezh,
bil svitel svezhnjek zerkve boshje,
je pridgar, spov'dnik slovezh.

De brez mozhi bi nozh bla huda,
zhuval je romarjov pastir;
tam Bog mu daj plazhilo truda
v nebesih ushivat' vezhni mir!

Zunaj cerkve je bil leta 1844 na ploščo blizu vhoda vklesan še Prešernov napis za nagrobnik župnika Jurija Kalana (glej sliko).

***

Prešernovi satirični verzi seveda niso nikakršna mojstrovina, saj to postati tudi ni bil njihov namen, ampak so se rodili v zabavo veseli pivski družbi. Brez vpliva na priznani del Prešernovega pesnjenja pa vendar niso bili. Janezu Bleiweisu, ki je po pesnikovi smrti postal varuh njegove zapuščine, je bilo jasno, da je Prešeren »kjer je le mogel ... rad pikal duhovščino, kajti 'liberalec' je bil, ki bi ga bili današnji brezverski liberaluhi veseli«. Vedel je tudi, da ni vsaka resna Prešernova pesem tako nedolžna, kakor se kaže, in je prikrito satirično želo in kvanto videl tudi v tako »pobožnih« Prešernovih pesmih, kot so Nuna in kanarček, Sveti Senan, Šmarna gora, Romanca od Strmega grada in Nebeška procesija.

V slovenski zavesti je več Prešernovih podob. Ona za potrebe nacionalnega kulturnega rituala ga kaže kot globoko nesrečnega človeka in pesnika življenjske tragike. Tale jubilejni prispevek pa ga prikazuje iz drugega zornega kota, izhajajoč iz spominov sodobnikov, da je bil strašno rad v družbi, da mu »šaljivosti niso nikoli prešle«, da je sicer malo govoril, a vedno dovtipno, da je rad prepeval, da je rad dvoril dekletom in ženskam – kar vse ga iz romantične odmaknjenosti približuje vsakdanjosti.

Narobe bi bilo, ko bi na podlagi navedenih verzov namesto podobe pevca prefinjene ljubezenske poezije, nacionalne in bivanjske tematike zrasla podoba pijanega priložnostnega verzifikatorja, kakor je bila nekoč v zavesti spodobnega ljubljanskega in kranjskega meščanstva. Poznan je bil namreč kot »der besofene Dichter« in »boljši ljudje« so se ga raje izogibali. Če bi posvojili to njegovo podobo, ne bi bili nič boljši od tistega policijskega špiclja, ki se mu je zdelo važno v njegov dosje zapisati samo »nagnjenost do pijače in poltenosti, nemarno življenje, ekscentrična načela in kritizerstvo«, in nič boljši od tistih preprostih rojakov, ki znajo poleg prvega verza Zdravljice zakruliti le še kakšen polstavek o tem, kako so vsi pesniki navadni kurbirji in pijanci.

Vprašajmo se mi, ki s takim rojakom nočemo imeti nič skupnega, ali je naš odnos do literature kaj drugačen. Ali smo pripravljeni sprejeti tako njeno razvedrilno kot resnobno plat? Ali pa jo bomo še naprej po krjaveljsko razpolavljali, razvedrilno polovico po kajnovsko zatrli, resnobno pa varno spravili in zaklenili ter privlekli na plan samo za največje praznike?

Beseda o avtorju: Dr. Miran Hladnik je slavist in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani, živi na Srednji Dobravi pri Kropi.