Starost ni bolezen

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 19. januar 2007 / 05:00

Petar Papuga, dr. medicine

Študij uradne medicine je gospod Petar Papuga nadgradil s študijem tradicionalne kitajske medicine. Po vrnitvi s Kitajskega je v Zagrebu magistriral s področja epidemiologije in klinične nevrofiziologije. Ukvarja se z zdravilstvom, pri svoji terapiji pa med drugim uporablja tako imenovane ventuze, elektrostimulacijo in akupunkturo.

Kaj imata uradna zahodna in tradicionalna kitajska medicina skupnega in v čem se bistveno razlikujeta?

»Za vse medicine tega sveta je značilno, da se ukvarjajo z izboljševanjem zdravja in počutja. Posebnosti posameznih medicinskih panog so odraz časa njihovega nastanka in razvoja. Za sodobne medicinske vede sta značilni natančna diagnostika in izredno zahtevni kirurški posegi ter prijemi, ne pa tudi opazovanje podrobnosti psihosomatskih povezav, se pravi, medsebojnega vpliva uma in psihe na telo. V tem prostoru je ogromno nedorečenega. Težko je potegniti ostro mejo in reči, na določenem področju je kitajska medicina dobra na drugem ne. S svojimi dosežki in prijemi kitajska medicina vsekakor prevladuje na psihosomatskem področju, ki pripelje do organskih bolezni, medtem ko je na področju kirurgije in sodobnega zdravljenja povsem omejena in zastarela. Treba je torej ločiti in ravno za to ločevanje je dobro nekatere stvari študirati najmanj iz dveh zornih kotov.«

Je diagnostika tradicionalne kitajske medicine natančnejša, bolj izpopolnjena kot zahodna?

»Obe diagnostiki sta nepopolni, med seboj odvisni in druga drugi potrebni. Že zaradi zgodovinskih omejitev in razsežnosti hkrati ni nobena veda popolna in izpopolnjena, vpeta je v drugačno miselnost, v drugačne temelje in pravzaprav sloni na nekem kratkem zgodovinskem obdobju. Ne vidim načina, da bi nekatere zahodne diagnostične metode nadomestili s kitajskimi in ne vidim načina, da bi, recimo, podrobnosti razlage pulza ali jezika ali opazovanje telesa, obraza, nohtov, dlani, podplatov nadomestili z metodami iz zahodnega sveta. Vsekakor je človek nekaj zelo zapletenega in zahteva veliko več dolgoročnega opazovanja in razmišljanja o vzrokih in posledicah, preden sklenemo krog in rečemo, da o njem vse vemo.«

Minister za zdravje dr. Andrej Bručan zagovarja stališče, da mora zakon o zdravilstvu dosledno ločiti med uradno in komparativno medicino. Kako to komentirate?

»Nahajamo se v zgodovinskem obdobju, ko so to pač osrednja stališča večine kolegov, ki jih minister zastopa. Vsak je deležen svojega mnenja in prevzema zanj tudi posledice. Sam nisem niti kompetenten niti nimam k temu mnenju česa posebnega dodati. Ključno je, da je naša stroka na razpotju. Mnenja o tem, kdo lahko zdravilske dejavnosti in posege varno in uspešno opravlja, so številna in različna. Prelomno področje je, recimo, akupunktura, ki v celoti temelji na znanjih o energijskem telesu in o delovanju telesa in se marsikje povsem ujema s sodobno medicinsko doktrino in fiziologijo, uporablja pa druge izraze za iste pojave. In zdaj, če akupunkturo kot takšno sprejmemo pod streho medicine, smo nehote sprejeli še en povsem drugačen doktrinarni sistem, torej teoretično ozadje, ki z vidika drugih tehnik kitajske medicine, ni zaželeno. S tega vidika smo s svojimi stališči nekoliko v konfliktu. Ampak, to je del evolucije naše miselnosti in naša stroka vsekakor potrebuje še nekaj desetletij ali malo manj, da se prepriča, da drugod v svetu ni tako.«

Predstavlja tradicionalna kitajska medicina nevarnost za farmacevtsko gospodarsko panogo?

»To vprašanje se dovolj neuspešno postavlja v ospredje ovir pri nastajanju zdravilstva oziroma dopolnilne medicine. Vendar, študije, ki so jih pred trinajstimi leti opravili v ZDA, so pokazale, da uporaba zdravilskih metod in tradicionalnih zdravilskih sistemov porabe zdravil bistveno ne zmanjšuje. Kar po svoje pove, da je še vedno ogromno bolezni in stanj, v katerih je farmacevtska ponudba dejansko nenadomestljiva. Se pravi, izredno neumestno je trditi, da je farmacevtska industrija pri razvoju in nastajanju zdravilstva, ovira. Na področju zdravja ni prostora za tekmovalnost in izključevanje. Kakovostna zdravilska ponudba je samo še ena možnost, ki jo lahko pacient glede na svoje zmogljivosti in želje izbere. Temu bi se reklo demokratična zdravstvena ponudba.«

V Sloveniji je povprečna življenjska doba nižja od evropske. Kje je mogoče iskati vzroke?

»To je pereče vprašanje. Verjamem, da je pri nas še vedno množica ljudi neobveščena o škodljivosti določenih življenjskih navad in razvad. Uživanje ocvrte hrane, rdečega mesa, krompirja, predvsem zabeljenega, sladic, ki vsebujejo belo moko, jajca, sladkor, pitje alkohola, je nezdružljivo z zdravjem in zdravim življenjskim slogom. Ne oporekam zmernosti, o kateri nekateri govorijo, vendar je treba postaviti jasna opazovalna merila. Dober obrok ni tisti, po katerem se počutimo svinčene, utrujene, po katerem ne moremo delati in misliti. Vsekakor je dolžina in kakovost življenja vpeta v življenjski slog in če je ta zdrav, smo toliko bolj zdravi tudi mi in vsi okrog nas. Upam si trditi, da je povprečje slovenskih prehranjevalnih navad zunaj informativno podprtega okolja, zato pravim, izobraževanje ljudi pri nas čaka na rojstvo. Če potegnemo črto, je ostanek dunajskega imperija, ki se odraža v dunajskih zrezkih, ocvrtem krompirju, sacher torti in tako naprej, še vedno preveč navzoč, kar je zagotovo zgodovinski sovražnik s podaljškom.«

Kaj menite o teoriji, po kateri naj bi bila potreba ljudi z določeno krvno skupino po uživanju mesa naravna?

»Po mojem mnenju je ta teorija na trhlih temeljih. Na svetu obstajajo množice ljudi vseh krvnih skupin, ki po naključju že zaradi revščine do mesnih živil nimajo dostopa ali živali za hrano ne umorijo zaradi verskega prepričanja, pa vendar preživijo osemdeset in več let. Vsak mora prevzeti del odgovornosti in odločitve in dobro je, da imajo vsi, ki želijo na to temo razpravljati, o svojem zdravju jasne argumente in vodila.«

So ljudje, ki po mojem mnenju zaradi predsodka verjamejo, da je starost sama po sebi bolezen. Kako vi vidite in razumete starost?

»Starost sama po sebi nikakor ni bolezen. Če se v vseh telesnih delih staramo enakomerno, bolezni ni; človek umre kratko malo zato, ker mu zmanjka vitalne energije in vitalne snovi. Ampak, vsi ljudje pridemo na ta svet z določenimi bolezenskimi nagnjenji in ta naša Ahilova peta je dejansko breme, ki ga moramo z modrostjo in pametjo pravočasno prepoznati ter preprečiti. Zato, da bi bila starost lažja, ugodnejša in kakovostnejša.«

Kaj z zdravstvenega vidika pomeni za žensko telo splav?

»Z zdravstvenega vidika je v višji nosečnosti splav za žensko telo nedvomno velika travma. Vendar, tudi v zgodnji fazi nosečnosti pomeni izgubo vitalne snovi. Kar kitajska medicina razlaga pri spočetju in sami spolnosti, je za telo pravzaprav vitalno pomembno dejanje in pri splavu je izguba te snovi nekaj, kar pri ženskah zahteva daljše okrevanje. To, da gre ženska že naslednji dan po splavu v službo in se vede, kot da se nič ni zgodilo, je do telesa neresno in neodgovorno dejanje. V tem stanju so lahko ženske deležne hudih dodatnih poškodb telesa, bolezni in tako naprej. Dolgoročno se utegnejo te okvare zapisati predvsem preko vnetja rodil.«